Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. (Jn 2,1-11)

Živost, svoboda in pogum

V odlomku, ki ga vsi dobro poznamo, me nagovarjata drži Marije in Jezusa. Govori o prvem Jezusovem čudežu, ki simbolično nakazuje smer njegovega javnega delovanja. Marija mu pri tem pomaga in sledi. To je kakor sad njegovega krsta. Jezusova drža nam je povabilo in zgled, kako naj mu krščeni sledimo. Izpostavil bi tri lastnosti: živost, svobodo in pogum.

Lepo je videti, kako je Marija živa in skrbi za ženina in nevesto ter njune svate. Vina nimajo, je njena preprosta ugotovitev. Če bo zmanjkalo vina, se ne bodo mogli več veseliti. Pri praznih kozarcih in praznih mizah ne bodo sedeli. Marija je vedno polna življenja. Nikoli ni pasivna. Živa je v dialogu z angelom, pa tudi z Jezusom, ko pri dvanajstih letih ostane v templju. Živa je pod križem, da sprejme Janeza. Polna življenja je v dvorani zadnje večerje, kjer moli z apostoli.

Očitno tudi Jezusu ni vseeno, kako se bo svatba končala. Čeprav se zdi, da ga je Marija prehitela, ostaja živ v iskanju odgovora, kaj v tistem trenutku od njega pričakuje Oče, Bog. Ko spozna, da je poklican, da naredi čudež, se hitro odzove in že ga vidimo, kako naroča služabnikom, kaj naj storijo. V taki živi drži ga vidimo vsepovsod: med učenci, v čolnu, v množici. Vedno je poln življenja in žive skrbi za bližnje. Tudi on ni nikoli pasiven.

Druga lastnost, ki mi stopa pred oči, je neverjetna svoboda. Marija v skrbi za svate vidi svatbo kot celoto. Čeprav so očitno popili že kar nekaj vina, je svobodna v razmišljanju, da ga potrebujejo še več. Kot skrbna mati, bi lahko najprej razmišljala v smislu: Mogoče je pa bolje, da ga je zmanjkalo. Saj ga imajo dovolj. Če ga bo še kaj, bodo vsi pijani. Marija je svobodna in vidi dlje in globlje. Gre za življenje, gre za veselje. Obilica vina očitno pri tem ne bo škodovala.

Jezus svobodo izraža najprej v dialogu s svojo materjo Marijo. Svoboden je ozirov, kaj se spodobi in kaj ne. Vztraja pri tem, da mora v prvi vrsti slediti Očetu in zato mamo zelo na kratko zavrne. Tako je svoboden vedno in povsod: ko prelamlja sobotni počitek, ko se druži z javnimi grešniki itd. Svoboden je tudi v količini vina, ki ga naredi. Tudi njemu gre za življenje in veselje. Ker sledi Očetu, je lahko popolnoma svoboden in brez strahu.

Potem pa je tu še tretja lastnost: pogum. Marijo lahko vidimo kot skrbno mati, lahko pa tudi kot pravo bojevnico. Občutek imamo, da tiho pride do Jezusa. A ta tihost ni ne plašnost ne lažna ponižnost. Jasna drža je, v kateri ve, kaj hoče. Ko ne dobi željenega odgovora, naroči strežnikom: Karkoli vam reče, storite. Pogumna je v razmišljanju in v dejanjih. Ne umakne se na 'prvo žogo', pa tudi protestira ne. Pogumno nadaljuje boj za dobro. Ker je živa in svobodna, to zmore. Pogumno sprejme poslanstvo ob oznanjenju. Pogumno se odpravi k teti Elizabeti. Pogumna je pod križem. Prava ljubezen je vedno pogumna.

Tudi Jezusov pogum je očiten še posebej v tem, da z obilico vina tvega na svatbi 'polomijo'. Takšno polomijo tvega vedno znova: ko presega družbene okvire, da bi pokazal, da je zanj v delovanju za dobro bližnjega vedno najpomembnejše slediti Očetovi volji.

Jezus s prvim javnim nastopom na nek način potrdi svoj krst in nas vabi, da iz njega tudi mi živimo živo, svobodno in pogumno:

• Živost, ki se rojeva v ljubeči skrbi za bližnjega in prinaša polnost življenja in veselja vsem. Bog je Bog življenja in nam daje svojega Duha, da bi živeli polno in v veselju.
• Svobodo, ki izhaja iz zakoreninjenosti v Bogu. Tisto svobodo, ki ni obremenjena ne z bližnjimi ne s svojo enkratnostjo, saj je za vse to že poskrbel Bog. V zvestobi njemu bo v tej svobodi vse našlo pravo mesto.
• Pogum, ki iz želje izpolniti Očetovo voljo, vedno presega kakršne koli omejitve.

Bog nam daje svojega Duha, da bi ga zmogli posnemati. Daje nam zgled in oporo svoje matere Marije. Naj iz krsta živimo to troje: živost, svobodo in pogum.