Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij. (Lk 3,10-18)
Ob evangeljskem odlomku, ki smo ga slišali, me vedno znova preseneča Janezova preprostost in konkretnost. Od asketa kot je on, bi pričakovali bolj zahtevne naloge v pripravi na prihod Odrešenika. On pa, če nekoliko poenostavimo, ljudi vabi, naj bodo najprej zadovoljni s tem, kar so in kar imajo. Nadaljuje, naj bodo pozorni do svojih bližnjih. Ne pričakuje posebne pozornosti, ampak le da, kar so in kar imajo, delijo z bližnjimi. Poglejmo še enkrat:
Bolj preproste naloge jim ne bi mogel dati. A če pogledamo od blizu, je vse skupaj precej zahtevno. Od nas pričakuje dobro mero jasne zavesti, kaj imamo ter zavzetost, da se tega najprej veselimo. Potem naj vidimo tudi bližnje okrog sebe. Ali nam to na splošno gre? Ali smo veseli tega, kar imamo? Ali z veseljem poskrbimo za bližnje?
V času praznikov se radi obdarujemo in kaj namenimo za ljudi v stiski. To je lepo. Mislim pa, da nam pogosto zmanjka veselja nad tem, kar smo in kar imamo. Tudi bližnji nam je hitro odveč. Zato vidim v evangeljskih odlomkih prvih treh adventnih nedelj dobro vajo, da bi bili bolj veseli in da bi resnično z veseljem poskrbeli za bližnje.
Če hočemo slišati Janeza Krstnika, se moramo najprej vzravnati in dvigniti glave. Le pokončen človek lahko jasno oceni, kje je in kaj se mu dogaja. Janez Krstnik nas vabi, da se vzravnamo in najprej pomislimo, kaj nam je podarjeno: ali imamo dovolj obleke in hrane, imamo streho nad glavo, smo preskrbljeni? V jasni zavesti o tem, kje smo sami, lahko opazujemo okrog sebe. Ali vidimo stisko ljudi okrog sebe? Ali poznamo ljudi, ki nimajo ne prostora ne človeka, ki bi jih sprejel ob odpustu iz bolnišnice; otroke, ki živijo v nemogočih razmerah, kjer se starša prepirata, pretepata in ločujeta; mlade, ki ne vidijo smisla in se 'zadevajo' z različnimi drogami itd.?
Le vzravnani in z dvignjeno glavo lahko ovrednotimo, kje smo in kje so drugi okrog nas. Potem je vprašanje, kaj v notranjosti doživljamo ob sebi in drugih. Ob srečanju Marije in angela smo preteklo nedeljo videli, da se Marija prestraši sicer zelo lepega povabila. Strahu se mora zavedati in se z njim soočiti. Pri premagovanju ji pomaga, da doživljanje lahko deli z angelom. Šele potem je sposobna modro in trezno odgovoriti.
Tako je tudi z nami ob Janezovem povabilu. Ko smo se vzravnali in dvignili glavo, smo lahko ovrednotili, kje smo sami in kje je naš bližnji. Vprašanje je, kaj to v nas prebuja. Ali se zmoremo veseliti tega, kar smo in kar imamo? Ali prihajajo v nas najrazličnejši občutki: tesnobe, strahu, negotovosti? Ali lahko zaupamo, da nam podarjenega ne bo nihče vzel? Ali se lahko umirimo v pogledu na svet okrog sebe in rečemo: lahko smo veseli tega, kar smo in kar imamo?
Kaj pa doživljamo, ko gledamo na stiske okrog nas? Ali si rečemo, naj vsak poskrbi zase, saj smo morali tudi mi? Ali se v nas prebujajo občutki jeze na tiste, ki se zdi, da nočejo delati? Ali se raje obrnemo proč, ko vidimo težave v tej ali oni družini, pri tem ali onem posamezniku?
Marija je lahko odgovorila na angelovo povabilo šele, ko se je srečala z vsem, kar se je v njej dogajalo. Tudi mi lahko odgovorimo na Janezovo povabilo šele, ko se srečamo s svojim čustvenim svetom in ga uredimo. Nato smo resnično povabljeni, da iskreno in z veseljem poskrbimo tudi za bližnje, kar je tudi povabilo tretje adventne nedelje. Uresničili ga bomo lahko le, če si bomo prizadevali zavzeto izpolniti že prvi dve adventni nalogi. Naj nam gre dobro 😉!
