V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.
Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.
Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)
Evangeljski odlomek za božično dnevno mašo – ne polnočno ali jutranjo – ostaja vedno isti. Drugi se spreminjajo, tega pa vsako leto poslušamo pri dnevni maši. Bere se kot nekakšen refren, zato se najbrž človek težko ustavi ob eni ali drugi misli. Ob pogledu na jaslice so me posebej nagovorile besede: »Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o Luči,« ter ob Janezovem razmišljanju o rojenih iz mesa na eni strani ter iz Boga na drugi.
Na prvi pogled se oboje zdi precej oddaljeno. Razumemo lahko, da Janez Krstnik ni luč, ampak govori o pravi Luči - Kristusu, ki prihaja na svet. Vprašanje ostaja, kako naj bi bili rojeni iz Boga, ko smo rojeni iz mesa? Skušajmo v jaslicah najti odgovor na ti dve vprašanji.
Temeljna misel letošnjih jaslic je geslo Posnemati Kristusa v služenju ubogim, ki predstavlja simbol jubileja ob 400 letnici ustanovitve Misijonske družbe. Jaslice imajo tri dele, kakor simbol jubileja. Spodaj desno je srce, ob njem črka C in nad njim plamen. Srce predstavlja Kristusa, črka c, ki se prilega levi strani srca, pomeni posnemanje, plamen nad njima pa predstavlja dejavno ljubezen oz. služenje.
Osrednji del jaslic je v obliki srca in predstavlja Kristusa. Bog stopa med nas preprost kot otrok. Želi nam biti blizu in nam sporoča, da se nas veseli. Njegovo rojstvo je najprej povabilo, da se ustavimo ob dejstvu, da nas Bog sprejema v naši nepopolnosti, da bi se sprejeli in veselili.
Drugi del jaslic objema krivulja, ki se prilega srcu tj. Kristusu. Na njem je tudi napis: posnemati. Na vrhu je tempelj, spodaj puščava, vmes pa zelena pokrajina. V templju sta cestninar in farizej, eden skromen in ponižen, drugi napuhnjen in poln sebe. Pod templjem je pastir, ki lenari in se dolgočasi, pa tudi drugi pastir, ki si prizadeva, da bi iz sebe kaj naredil. V puščavi je Janez Krstnik, ki vabi k spreobrnjenju. Božična skrivnost je povabilo k razmisleku, koga v sebi upodabljamo.
V tretjem delu jaslic reka, ki ima dva toka, ki se izlivata v isto jezero, upodablja plamen. Ta del nas vabi z napisom – v služenju. Zgoraj na levi in desni strani mesta sta dve hiški. Na levi dobri oče objema izgubljenega sina, na desni pa se bogatin masti pred hišo in ne poskrbi za reveža, ki je na cesti pod njo. V spodnjem delu jaslic je usmiljeni Samarijan, ki poskrbi za reveža, ki je padel med razbojnike. Na poti je tudi žena, ki mu prinaša vodo, pa tudi pastir, ki se trudi, da bi se v življenju kam premaknil in kaj pametnega naredil. Podobe nas vabijo k razmisleku o poti, za katero se v življenju odločamo. Izbira je vedno naša: ali bomo iz tega, kar nam podarja Bog, poskrbeli za bližnje ali pa se bomo vrteli okrog samih sebe?
Kako naj bi v njih našli odgovor na vprašanje ali smo luč ali kažemo na Luč, ali smo rojeni iz mesa ali iz Boga? Ko pogledamo v osrednji del jaslic, se postavlja vprašanje, na čem gradimo svoj mir in svoje veselje. Ali lahko vsak dan znova rečemo: Bog ti verjameš vame, me ljubiš, lahko se umirim v tebi? Ali pa mora biti vse v naši moči in smo v redu le, če smo vse odlično naredili? Če je On naša Luč, potem je On naše veselje. Če se rojevamo iz Boga, je on naše življenje, če pa vztrajamo pri lastni moči, je vse v naših rokah, zato smo vedno v strahu in negotovosti.
Ko pogledamo v drugi del jaslic, ki govori o posnemanju Kristusa, gre za podobno vprašanje. Svet je poln tekmovalnosti. Lahko se farizejsko primerjamo z drugimi ali pa kot cestninar priznavamo svojo nemoč. V odgovorih na življenje lahko iščemo Božjo modrost, lahko pa smo sami najbolj pametni. Posnemati Kristusa pomeni graditi svojo podobo ob Njem in na Njegovem zgledu. Njegova lepota je bila, da je iskal Očeta in želel izpolniti Njegovo voljo. Modrost tega sveta pa je, da se vsak postavlja v središče. Vsak dan znova se odločamo, ali bomo odsevali večno Luč ali sebe. Ali se bomo rojevali iz lastne pameti in iz mesa ali pa bomo vedno znova rojeni iz Boga, ki nas dviga.
Logično nadaljevanje sledi v tretjem delu. Bog prihaja, da nam streže in nas vabi, da ga posnemamo v dejavni ljubezni. A če smo sami sebi središče ter luč in je naše življenje iz mesa, potem bomo skrbeli predvsem za svoje ugodje. Če pa je On luč, ga bomo posnemali v skrbi za najbolj odrinjene in uboge.
Božič je praznik luči, ki sveti v našo revščino. V božji luči se lahko umirimo in veselimo, ker je On naša luč, lahko pa ostajamo v temi in trmarimo v iskanju lastne cene. Lahko se rojevamo iz mesa in krvi ali pa iz Boga.
Božič je praznik luči, ki nas vabi, da se podredimo Božji modrosti in ne uveljavljamo vsepovsod 'svojega prav'. V posnemanju Njega se bomo lahko umirili in bo naše življenje vedno bolj v izpolnjevanju Njegove volje.
Božič je praznik luči, ki zmore vsako samoljubje spremeniti v dejavno ljubezen do bližnjih in obrobnih. Vabi nas, da svoje veljave, moči in življenja ne gradimo na sebi, ampak se vedno znova rojevamo iz Boga. On, ki prihaja med nas, je naša moč in naša modrost. Posnemajmo ga v služenju ubogim, da bomo kazali na Luč in pričevali, da smo rojeni iz Boga.
