Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,15-16.21-22)

Krščeni s Svetim Duhom in ognjem

Praznik Jezusovega krsta zaobjema božično skrivnost. V sebi nosi celotno sporočilo božjega rojstva. Na božični dan in preteklo nedeljo smo poslušali evangeljski odlomek o Besedi, ki je prišla na svet. V njem je tudi nekakšno povabilo, naj se rodimo iz Boga, da bi postali božji otroci, kajti 'rojeni iz mesa in iz volje moža' ne morejo biti deležni božjega otroštva.

Janezov krst Jezusa ob reki Jordan govori o podobni dvojnosti. Janez krščuje z vodo, Jezus, ki prihaja za njim, pa nas bo krsti s Svetim Duhom in ognjem. Janez Krstnik ne krščuje, da bi bili rojeni iz mesa, ampak iz Boga oz. Duha, vendar poudarja svojo nemoč, da bi dvignil človeka v novo veličino. On sam ne more krstiti v moči, ki je nima. Z Jezusom pa nastopa On, ki ima v sebi moč prerojenja v Duhu.

Vsi tukaj zbrani, smo krščeni s Svetim Duhom. S tem naj bi bili prerojeni v Bogu, rojeni iz Boga in ne iz mesa. Postali naj bi pričevalci luči. Naše življenje naj bi kazalo na Luč, ki je prišla na svet. O tem prerojenju, o moči novega krsta nam govori tudi Marijino življenje. Z njo smo vstopili v novo leto in razmišljali, kako smo ob njenem zgledu lahko pričevalci luči. Poglejmo, kako je Marija razumela krst s Svetim Duhom in ognjem. Ustavimo se pri njej, za katero bi lahko rekli, da je bila ob angelovem oznanjenju prva krščena s Svetim Duhom. Ustavimo se ob treh preprostih mislih.

Marija je ob obisku Elizabete rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda, ker se je ozrl na mojo oz. nizkost svoje dekle.« Čutila se je nevredno za tako visoko poslanstvo. Kljub tem občutkom pa ni ugovarjala in se je v celoti podredila božjim načrtom. Skozi življenje ni zagrenjena in ne ostaja v strahu. Vedno je svetla in polna upanja. Krščena s Svetim Duhom verjame vase, ne ker bi se imela za tako dobro in lepo, ampak ker Bog verjame vanjo. Daje nam zgled, kako se je mogoče kljub občutkom nevrednosti veseliti Boga.

Tudi mi se gotovo kdaj ali pa celo pogosto čutimo, da nismo dovolj dobri za to ali ono. Najbrž je ta negotovost na splošno del nas. Ob Njenem zgledu lahko vidimo, kako se kljub svoji nevrednosti čuti obdarjena z milostjo in kako v to vedno trdno verjame. Bogu zaupa, da jo ljubi. To ji daje veselje in mir.

Marija je angelu rekla: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?« Ali pa kasneje Jezusu: »Otrok, zakaj si nama to storil?« Pogosto stvari ni razumela. Ni bila kos vsemu, kar ji je življenje prineslo na pot. V odprtosti za božji nagovor je pripravljala prostor Duhu. Prepričan sem, da je vse besede, ne le angelove ali Jezusove, da, prav vse, vedno vzela za res. Da bi prav razumela in uresničila, kar je Bog od nje pričakoval, se je ob njih ustavljala in jih premišljevala. Spreminjala se je, ker je bila odprta za Boga. Bog sam jo je spreminjal in gradil njeno veličino. To je, bi lahko rekli, drugi sad krsta v Svetem Duhu. Premišljevanje in življenje iz besede z malo in veliko začetnico.

Življenje nam vedno prinaša preizkušnje. Ni lahko razumeti božjih načrtov. Vprašanje je, ali bomo o vsem razmišljali v Svetem Duhu ali pa bomo trmarili po svoje. Marija nam je čudovit zgled odprtosti za Boga. Marsičesa ne razumemo. Dovolimo, da nas on spreminja in iz nas oblikuje podobo, ki si jo je za nas zamislil že ob našem spočetju.

Lahko bi rekli, da je tretji sad krsta, krst z ognjem. Pomislimo na Marijo pod križem. Zdi se, da šele takrat, ko ji Jezus reče: »Glej tvoj sin,« dopolni svoje poslanstvo. Kot da ni bilo dovolj trpljenja in preizkušenj, ji Bog nameni še eno odpoved. Vzame ji sina, za katerega je živela. To je ogenj, ki neusmiljeno žge, a je ne uniči. Kakor ogenj prečisti zlato, tako trpljenje prečiščuje vsak Marijin vzgib. Ko Bog vzame sina svoji materi, jo prečisti vsake sebičnosti in dopolni njeno poslanstvo. Marija postaja poleg Božje matere tudi Mati Cerkve. Ves čas jo Bog oblikuje, da se sprejme, da se oblikuje v ženo in žensko, kakor si jo je zamislil in nazadnje vse to nameni njenemu poslanstvu. Najprej jo vabi, da postaja mati svojega sina, potem pa tudi mati Cerkve. Vse kar sprejema je namenjeno temu, da daje naprej.

Biti krščen s Svetim Duhom in ognjem pomeni roditi se iz Boga. To naj bi bil tudi naš krst. Gre za temeljit obrat v pogledu na življenje in naše poslanstvo. S krstom nas Bog vabi, tako kot svojo mater Marijo:

• da v tem ali onem ne iščemo lastne cene, ampak se veselimo neskončne vrednosti, ki nam jo On podarja, ker nas ima za svoje otroke. V tem naj odkrivamo mir in veselje.
• da živimo iz Božje besede in iz premišljevanja vsake besede, ki nam je po bližnjih podarjena. Le v zavzetem premišljevanju in resnem odnosu do (B)besede, bomo lahko izpolnjevali božjo voljo. To pa je temeljni namen krsta – izpolniti Očetovo voljo.
• krščeni tudi z ognjem trpljenja ne razumemo kot nesmisel in poraz, ampak kot od Boga zaupano novo poslanstvo.

Dragi bratje in sestre, ob Jezusovem krstu se ustavimo pri svojem krstu. Naj nas ta vedno bolj spreminja, da bomo po Mariji svetu prinašali Boga.