Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,39-45)
Četrta adventna nedelja je že in božič je pred vrati. Pretekli trije nedeljski evangeljski odlomki so nas vabili, da se vzravnamo in dvignemo glave; da z Marijo premislimo, kaj se nam dogaja in to pogumno delimo z bližnjimi; da ne ostajamo samo v razmišljanju, kje smo sami, kar je seveda potrebno, ampak da iz veselja nad podarjenim poskrbimo za bližnje. Današnji evangelij nas ob Marijinem zgledu pošilja na pot. Zdi se, da ni dovolj, da poskrbimo le za tiste, ki nas obdajajo, ampak da stopimo dlje.
Marija se je podala na pot v gore k teti Elizabeti. S tem je zgled žene, ki ne srečuje Boga le v molitvi, ampak v zavzeti skrbi za tiste, ki potrebujejo njeno pomoč. Lahko si predstavljamo, da ni imela viška časa in energije, pa vendar je vse, kar je bila in kar je imela, bila pripravljena deliti kot božja mati in kot nečakinja tete Elizabete.
Ko sem ob tem Marijinem dejanju razmišljal, se mi je postavljalo vprašanje, kako danes razumemo vero in kako jo je razumela Marija. Ko se je Marija odprla angelovemu oznanjenju, je sprejela vase Božjo besedo, ki bo v njej zrasla in se rodila na svet. Postala je rodovitna. Njena vera tako najprej spreminja njo in to scela. Nosečnost in rojstvo jo popolnoma prevzameta. Torej vera najprej spreminja njo. A zdi se, da Marija takoj razume, da Beseda, ki jo je sprejela, ni le zanjo. Ni namenjena le njej. Počuti se povabljeno, da Jo prenese Elizabeti. O Besedi spregovori, potem pa ji pomaga pri pripravi na Janezovo rojstvo.
Kako pa se vera odraža v pri nas? Božična skrivnost nas vabi, da se Beseda rodi v nas in nas spreminja. Evangelij naj bi se dobesedno v nas rodil. Naše telo naj bi bilo odprto zanj. Beseda pa je namenjena tudi bližnjim, a ne le z jezikom, ampak v dejanju. Ker je v tem letu pred nami še posebej zgled sv. Vincencija Pavelskega, sem razmišljal, kako so Evangelij živeli svetniki.
Pomislimo samo na nekatere: Frančišek Asiški, Vincencij Pavelski, Mati Terezija. Evangelij jih je dobesedno prevzel. Ob njem so sami zaživeli drugače. Vera je spremenila njihov življenjski slog. V nov način življenja so vabili brate in sestre ter z njimi ustvarjali drugačne družine in drugačno družbo znotraj sebe. Srečanje z Novorojenim, z Jezusom, je bilo zanje izziv, da njegovo dobroto z lastnimi rokami prinesejo svetu. Prav ta dejavna ljubezen je dala svetu pečat. Z ljubeznijo, ki se je uresničevala po njihovem življenju in njihovih delih, so spreminjali svet.
Zdi se, da se danes vere lotevamo precej drugače. Kot da nosimo v sebi občutek dolžnosti, da svetu govorimo, kaj vse je narobe. Življenje Cerkve smo zadnja desetletja razumeli predvsem kot opozarjanje na napake in krivice, kritiziranje politike in nasprotovanje nemorali. No, v zadnjem času niti tega ni kaj dosti.
Današnji evangelij in pogled na Marijo, Jezusa in svetnike me vodi v drugačno razmišljanje. Marijo Beseda spreminja. Iz nje zaživi in po dejanjih prinese svoji sorodnici. Iz žive vere zanjo poskrbi. Njeno sporočilo je le nadaljevanje življenja iz vere.
Ko so pred nami prazniki, vam želim, da bi nas vera najprej prevzela v navdušenju in veselju, da je Bog z nami, da živi v nas in med nami. Naj to veselje močneje zaznamuje naše odnose v družinah, na delovnih mestih ter v družbi. Svojo resnično podobo pa bo naša vera zaživela le, če bomo tako ali drugače živeli za druge. Družba, ki nas obdaja, vsekakor potrebuje spremembe. A te spremembe lahko prinesemo vanjo le z drugačnimi dejanji, ne z besedami. Področij in načinov skrbi za bližnje ne manjka. Če bomo ohranjali v sebi podobo Marije, ki je vstala in se v naglici odpravila v gore, bomo našli pot, da se naša ljubezen vedno udejanji. Naj bo to še zadnji korak v pričakovanju Kralja, ki prihaja.
