Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. (Lk 2,41-52)
Pred nami sta danes dva pomembna poudarka: škofje kot predstavniki delnih cerkvah po svojih stolnicah odpirajo svetoletna vrata in nas vabijo, da vstopimo v sveto leto pod geslom romarji upanja. Drugi poudarek nam predstavlja prva nedelja po božiču, ko obhajamo nedeljo Svete družine.
Po papeževi besedi naj bi upanje zajeli iz srečanja s Kristusom. To upanje, ki nam ga daje srečanje z Njim, ki stopa med nas v božični skrivnosti, smo v svetem letu povabljeni prinesti svetu. Papež našteva, kje vse naj prinesemo upanje:
Ko obhajamo praznik Svete družine, vidim v njej lep zgled romarjev upanja. Sveto družino najdemo v trenutku verskega praznovanja, ko so vsi poromali v Jeruzalem. Lahko bi to praznovanje primerjali našemu praznovanju božičnih praznikov. Kakšen zgled nam Sveta družina ponuja? Kje ona odkriva upanje?
Najprej je več kot očitno, da je prišlo v Sveti družini do nesporazuma. Jožef in Marija iščeta Jezusa cele tri dni. Ko ga najdeta ga Marija brez pomislekov vpraša: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Po eni strani preseneča ta neposrednost. Nič ne piše, da bi se z otrokom na samem pogovorila. Ko ga zagledata, se z njim pogovorita pred javnostjo.
Jezus jima brez posebne pozornosti, da ju ne bi prizadel, oz. strahu da je naredil kaj narobe, odgovarja: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Jezusu je jasno, da mora slediti v prvi vrsti Božji besedi in Očetovi volji. Nobenega vprašanja ni, ali bo to prizadelo ali ne. Za vsako ceno je dolžan biti zvest Očetu.
Marija in Jožef nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Razumljivo je, da je bila tudi takrat tako radikalna Jezusova drža nenavadna, vendar je Marija hotela razumeti otroka. Vedela je, da ne gre za trmarjenje, čeprav ni razumela globljega pomena, je potrpežljivo razmišljala o sinovem poslanstvu, da bi ga enkrat končno razumela. Zdi se, da ji je pod križem bilo vse že mnogo bolj jasno. Kljub bolečini in trpljenju sta njena ljubezen do sina ter zvestoba božji besedi vir upanja.
Ko vstopamo v sveto leto, je pred nami Sveta družina s svojim konfliktom in načinom reševanja čudovito izhodišče za naše upanje. Središče konflikta in rešitve je zvestoba božji besedi. Če hočemo ustvarjati prostor upanja, moramo v središče postaviti božjo besedo. Boga, ki prihaja med nas, da nas popolnoma zajame. Boga ni mogoče zajeti v tradicijo in navade. Bog nas mora prevzeti in le prevzeti od njega lahko zaživimo novo upanje.
Za družine in posameznika je novo upanje mogoče le če bo v naših družinah prostor za iskanje Resnice, ki pa nujno povzroča bolečino. Marija in Jožef ne bežita pred bolečino. Ne zatreta Jezusa, ki jima jo povzroči. V njima je prostor za premišljevanje in iskanje odgovorov. Ko stvari ne razumeta, ostaneta odprta za božji odgovor, ki bo s časom prišel. Marija pogosto ne razume Jezusa, a mu skuša slediti. Jezus vztraja v tem, kar spoznava za božjo voljo, hkrati pa spoštuje Marijino nemoč.
Dragi bratje in sestre, danes so naše družine hudo ranjene v vseh pogledih. V krščanskih družinah najprej ni prostora za nesporazume. Vse mora izgledati popolno. Pomembnejši je lep videz kot dejanska enotnost. Lep videz je zagotovo prvi strup upanja. Upanje raste le iz resnice, ki je zasidrana v Bogu.
Druga težava je, da se konfliktov, če se že rešujejo, ne rešuje v luči božje besede, ampak v logiki močnejšega in tradicije. To jemlje vsako upanje prihodnjim rodovom. Dialog je mogoče le, če nam je vodilo skupna resnica. Za kristjana je to Božja beseda. Te ne zajameta ne starša ne otrok ne tradicija. To moramo iskati v iskreni želji, da bi izpolnili Očetovo voljo.
Marija je v tej nemoči zdržala in hkrati ni zmanjšala teže Jezusovim besedam. Upanje lahko zaživimo in prinašamo bližnjim le, če bodo imele naše besede resnično težo. Prepričan sem, da nam grozijo različne politične skrajnosti – desničarski ekstremizmi ipd., prav zato ker v Cerkvi ni jasne in pokončne besede. Prav tako ni jasne in odločne besede po družinah. Poznamo nasilje ali mlačnost, manjka nam jasnosti.
Dragi bratje in sestre, povabljeni smo v Sveto leto kot romarji upanja. To romanje se začenja v naših družinah in skupnostih. Ne prehitevajmo se in ne govorimo o upanju, preden ga ne zaživimo tam, kjer smo. Pristno upanje bomo lahko prinesli le, če ga bomo zaživeli v osebnem srečanju z Bogom in svojimi najbližjimi. Potem pa smo povabljeni na pot, da prinašamo upanje vsem, še posebej najbolj obrobnim.
