Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)

To je dan …

V hvalnici luči smo poslušali ponavljajoči se odpev to je noč. V današnjem evangeliju pa smo slišali, da je prvi dan tedna Marija Magdalena prišla navsezgodaj, še v temi, h grobu. Ta prvi dan v tednu je bil zanjo dan iskanja izgubljenega Jezusa. Marija je že navsezgodaj šla h grobu, potem pa je tekla k apostolom. Tudi učenca sta skupaj tekla do groba. To je dan poln gibanja in skrbi za tiste, ki jim ni vseeno, kaj se je zgodilo z Njim, ki jih je ljubil.

Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. Kamen so našle odvaljèn od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Onadva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo. (Lk 24,1-12)

To je noč …

Žene iščejo Jezusa in so zbegane. Nenavadna moža v sijočih oblačilih ju karajoče opogumljata: »Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Peter ne razume in se čudi temu, kar se je zgodilo. Kaj ne gre v račun ženam in Petru? Noč vere, tema življenja, trpljenje, nesmisel sovraštva, poraz in še bi lahko naštevali. Peter ostaja v prepričanju, s katerim je potegnil v stran Jezusa, ko je govoril, da mora trpeti. Spomnimo se, da mu je takrat rekel: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!«

Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla.

Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazaréčana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: ›Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgúbil.‹ Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« …

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. … (Jn 18,1-19,42)

Ko je lepo življenje, je lepa tudi smrt

Tokrat bi se rad ustavil ob Jezusovih zadnjih trenutkih življenja in ob njegovem soočenju s trpljenjem in smrtjo. O smrti na sploh zelo malo govorimo. Preteklo leto sem jo lahko doživljal od bliže ob svojem očetu. Zadnja leta sem večkrat razmišljal, kako se bomo bratje in sestre poslavljali od svojih staršev. Ker nisem imel dosti soočenj z umiranjem, sem si lahko v glavnem le sam ustvarjal neko sliko. Enemu od brezdomcev sem pred nekaj leti rekel: »Pomisli, da se bo potrebno tudi posloviti s sveta. Živi tako, da boš imel ob sebi ljudi, ki bodo v času tvojega umiranja želeli biti ob tebi.«

Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil. (Jn 13,1-15)

Evharistija in duhovništvo – trpljenje, občestvo in služenje

Pred enim letom sem na današnji dan razmišljal o duhovništvu in evharistiji kot sadu Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Ker smo iz svete maše v veliki meri naredili prazen obred, četudi navzven zelo lep, in ker se od duhovnika pričakuje lepo fasado ali všečne besede, smo izvotlili oboje. Vendar verjamem v lepoto duhovništva in evharistije. V obojem moramo ostajati zvesti Jezusu in njegovi zadnji večerji. Tako duhovništvo kot evharistija izvirata iz darovanega trpljenja, iz umiranja za odrešenje. Takoj, ko se od tega oddaljimo, vzamemo bistvo obojemu in oboje izgubi vsako moč.

Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« (Lk 19,29-40)

Kamnati ali stopiti na pot spreobrnjenja

Obhajanje cvetne nedelje smo začeli s procesijo, ki ponazarja slovesen Jezusov vstop v Jeruzalem. Nekaj dni preden je množica kričala križaj ga, je vzklikala hozana! Zato je najbrž pogosto vprašanje in razmišljanje današnje nedelje usmerjeno prav v izbiro med hozana in križaj ga. Tokrat pa mi ostaja v spominu evangelij pretekle nedelje. Ženo so farizeji zasačili pri prešuštvovanju. Postavili so jo pred Jezusa in ga skušali, ali jo bo obsodil ali ne. Namen je jasen. Če Jezus žene ne bo obsodil, bodo umorili Njega.

Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Jn 8,3-11

Koga izbiraš, komu slediš?

Odlomek, ki smo ga ravnokar slišali, je zame med najlepšimi v Evangeliju. Upodobljen je tudi v kipu, ki stoji pri stranskih vratih v našo cerkev in predstavlja Jezusa, ki sebe imenuje pot. To je podoba Boga, ki se sklanja k človeku. Ne ozira se ne na grehe posameznika, ne na obsodbo množice. V svoji ponižnosti je sklonjen, da bi razumel, je tiho, da bi slišal, stopa v dialog, da bi prinesel odrešenje.

Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.

Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹« (Lk 15,1-3.11-32)

Kako se najdeš v mlajšem in starejšem sinu?

Današnji evangelij lahko vzamemo kot pripravo na spoved pred veliko nočjo. Berimo ga v tej luči. Jezus priliko pripoveduje tistim, ki so se zgražali, da se druži s cestninarji in grešniki. Prvo, kar bi rad s to priliko najbrž povedal je, da je imel dober oče dva sina, nihče od njiju ni bil brez problemov. Najbrž jih je imel še več tisti, ki se zdi urejen in uglajen. Torej, kljub temu da živimo urejeno, se lahko najdemo med grešniki. Ni razloga za zgražanje nad drugimi. Vsi imamo probleme, vsi grešimo, vsi se lahko najdemo v priliki.

Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« (Lk 13,1-9)

Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec

Današnji odlomek mi je zelo težak. Zdi se, da nas Jezus želi soočiti s smrtjo in vrednostjo življenja. O tem nam spregovori ob dveh dogodkih, o katerih govorijo ljudje v tistem času. Množica Jezusu pripoveduje o tragični smrti. Najbrž gre za Pilatovo kruto zatrtje upora pri gradnji poganskega templja. Pilat je očitno tudi na simbolni ravni ponižal Jude, ko je njihovo kri pomešal z daritvijo rimskim bogovom. Drugi tragični dogodek govori o stolpu, ki se je zrušil na ljudi in jih pokončal.

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli. (Lk 9,28-36)

(Ne)navadna izkušnja molitve?

Današnji evangelij, ki govori o Jezusovi spremenitvi na gori, se pogosto prikazuje kot priprava na Jezusovo trpljenje. Večkrat smo najbrž slišali, da se je Jezus spremenil pred učenci in pokazal svoje veličastvo, da bi zmogli verjeti v njegovo božanstvo tudi v času njegovega trpljenja. O spremenitvi govorijo trije evangelisti – sinoptiki, razen Janeza.

Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«

Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa. (Lk 4,1-13)

Naj bo po tvoje ali po Božje?

Evangelij prve postne nedelje nas povabi, da se ustavimo ob Jezusovem postu, ki se je, kot pravi evangelist Luka, končal s hudičevimi skušnjavami. Zakaj je hudič nastopil ravno takrat? Verjetno boste vsi rekli: zato ker se je Jezus postil. Mogoče pa je dobro, da gremo še korak nazaj. Zakaj pa se je Jezus postil oz. kdaj se je Jezus odločil za štirideset dnevni post? Preden je začel javno delovati. Trideset let je živel skrit v molku in tihoti. Ko je spoznal, da ga Oče kliče, naj nastopi v svetu, v javnosti, se je umaknil v puščavo, kamor ga je odvedel Sveti Duh. V tej luči so skušnjave mogoče še bolj jasne. Spomnimo se, kaj smo slišali: prva skušnjava je, naj ukaže, da se bodo kamni spremenili v kruh; druga, naj ga počasti in tako pridobi vsa kraljestva sveta; tretja, naj skoči s templja, saj ga bodo angeli varovali.