Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Lk 14,25-33

Slovo od doma

Za Jezusom gredo velike množice, On pa bi jih očitno rad presejal. Ko govori o zavračanju oz. celo sovraštvu do domačih in samih sebe, o stroških pri zidavi stolpa in preštevanju vojske, se zdi da hoče od sebe odgnati vse, ki ne mislijo resno. Zdi se, da hoče sporočiti, naj za Njim hodi le tisti, ki je pripravljen trdo delati in mnogo izgubiti.

Ko je Jezus v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Ko je videl, kako si izbirajo prve sedeže, je povabljenim povedal priliko. Govóril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Tistemu, ki ga je povabil, pa je govóril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.« (Lk 14,1.7-14)

O prvih sedežih in gostijah

Jezus je zanimiv v svojem opazovanju in komentiranju dogodkov okrog sebe. Ves čas ga farizeji budno nadzorujejo. Opazujejo njegova dejanja in skrbno pazijo na njegove besede. On pa kot da ga nobena stvar ne more ustaviti. Svoboden je vseh ozirov. Pomislimo, kako bi danes izpadlo njegovo govorjenje.

Tisti čas je Jezus na poti v Jeruzalem šel skozi mesta in vasi in učil. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« (Lk 13,22-30)

Gospod, ali nas boš rešil praznine?

Današnji evangelij nas postavlja pred vprašanje, ki danes za večino ljudi, najbrž tudi vernikov, ni pogosto, in sicer: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« V Jezusovem času je bilo za jude zelo težko. Bili so pod rimsko oblastjo, hudo zatirani, lačni in preganjani. Že v davni tradiciji so iskali odrešenika, ki jim bo prinesel obljubljeno svobodo, mir in blagostanje. V položaju, v katerem so se znašli, je bilo to hrepenenje zelo živo. Zato niso mogli razumeti, da Jezus ne bo odrešenik po njihovih merilih. Ne bo jih rešil rimske oblasti in ne bo jim prinesel materialnega blagostanja. 

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39-56)

Marijina vera je studenec ni podtalnica

Danes obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja. Kristjani s tem praznikom izražamo vero, da je Bog Marijo s telesom vzel v nebo. Njeno telo ni bilo položeno v grob in ni bilo podvrženo trohnenju. Marija je bila v celoti pripravljena na prehod v novo življenje. V njej je vse dozorelo. Kako je stopala v stanje poveličanja, nam govori že preprosto srečanje s teto Elizabeto. Poglejmo, česa se lahko ob njima naučimo. Kakšna naj bo naša vera, kakšni naj bodo naši odnosi?

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni!

Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« (Lk 12,49-53)

Prišel sem, da prinesem razdeljenost!

Tokrat sem se v odlomku, ki smo ga slišali, ustavil pri misli o razdeljenosti. Jezus pravi, da ne prinaša miru, ampak razdeljenost. Prvo vprašanje, ki se mi poraja, je: o kakšni razdeljenosti Jezus govori. Drugo pa: zakaj bi bilo dobro prinesti svetu razdeljenost. Mar ni svet sam po sebi ��e dovolj razdeljen?

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posádil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim!

Védite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pústil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?«

Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel ob dnevu, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.« (Lk 12,32-48)

Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik

Današnji odlomek je zelo preprost. Jezus naše življenje postavi v luč takratnih odnosov med gospodarjem in oskrbnikom. Čeprav se v prvem delu lahko zapletemo v misel, kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce, nam je na koncu jasno, o čem govori. Ne gre za to, da bi morali delati nekaj posebnega, posebej božjega. Gre za preprosto življenje v službi Gospodarju. Jezus vidi, da je sam odnos med oskrbnikom in gospodarjem, čeprav sam po sebi jasen, pogosto zelo klavrn. Najbrž je večkrat doživljal držo, ki jo izraža neodgovorni oskrbnik, ko pravi: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati.

Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.«

Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹

Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.« (Lk 12,13-21)

Biti bogat v Bogu

Današnji evangelij nas podobno izziva kot tisti pred štirinajstimi dnevi, ko smo brali o Marti in Mariji. Ali se še spomnite, kaj je bolje: sedeti pri Jezusovih nogah ali streči? Ugotavljali smo, da ni vprašanje streči ali poslušati, ampak izbrati boljši del, ki pa ni v zunanji drži temveč v notranjem razpoloženju. Marta je v sebi zadušila otroka. Izgubila je veselje, pohodila svoja hrepenenja, zato je delala z veliko težavo in zavistjo, da Marija sedi ob Jezusu in ga z veseljem posluša. Ohraniti v sebi veselje, se veseliti sebe, bližnjega in Boga, to je boljši del, ki nam ne bo odvzet. Nekako tako smo razmišljali pred štirinajstimi dnevi.

Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naúčil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!«

In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovóril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje.

Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.

Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« (Lk 11,1-13)

Gospod, nauči nas moliti!

Zelo pogosto najdemo odgovor oz. temeljno sporočilo evangeljskega odlomka zapisano na koncu besedila. Tokrat so učenci prosili Jezusa, naj jih nauči moliti. Jezus jim je dal zelo kratko navodilo. (Pri Luku je še krajše kot pri evangelistu Mateju.) Takole beremo: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!« In kaj nam Jezus na koncu odlomka, ko nas vabi, naj prosimo in trkamo, obljublja? Takole pravi: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

Tisti čas je Jezus prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovóril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.« (Lk 10,38-42)

Moli in delaj – veselje ali krivica?

V teh dneh sem veliko razmišljal, zakaj je toliko prezira v naših krščanskih vrstah. Zdi se, da je najlažje prikrito prezirati. Mogoče pa se tega niti ne zavedamo, saj to dihamo vse življenje. Kaj počnemo? Če nekdo trdo dela, prikrito sporočamo, naj se že vendarle ustavi, češ kaj mu je to potrebno?! Če kdo počiva in si kaj privošči, nam spet ni prav, ker razsipava z denarjem in živi na veliki nogi. Ko je nekdo prijazen, razmišljamo, kaj ima za bregom, ko pa je osoren, spet preziramo njegovo neotesanost. Pravzaprav nam nič ni prav, čeprav se največkrat delamo, da je vse v redu.

Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (Lk 10,25-37)

Ljubiti bližnjega!?

Preteklo nedeljo smo v evangeliju slišali, kako je Jezus poslal dvainsedemdeset apostolov po dva in dva oznanjat veselo novico odrešenja. Tako smo ob liku Ignacija razmišljali, kaj pomeni oznanjati. Ustavili smo se ob geslih, ki smo jih skozi teden oblikovali in videli, kaj pomeni oznanjati, pričevati. Če se spomnimo, smo rekli, da so gesla kot nalašč za oznanjevanje. Še enkrat si jih poglejmo. Borim se da:

• ne zaspim, kar pomeni, da ne ugasnemo hrepenenj, ki jih je v nas položil Bog.
• pretehtam, tj. da vedno izbiram resnično dobro, ne kar mi paše.
• se zavzamem, tj. da vložim vso moč zato, da sledim cilju, ki sem ga v življenju spoznal.
• ovire premagam, tj. da me ni strah križev in težav.
• za druge skrbim, tj. da se ne vrtim okrog sebe, ampak vidim drugega.
• navdušujem, tj. da ohranjam navdušenje v sebi in ga prinašam bližnjim.