Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (Lk 10,25-37)

Ljubiti bližnjega!?

Preteklo nedeljo smo v evangeliju slišali, kako je Jezus poslal dvainsedemdeset apostolov po dva in dva oznanjat veselo novico odrešenja. Tako smo ob liku Ignacija razmišljali, kaj pomeni oznanjati. Ustavili smo se ob geslih, ki smo jih skozi teden oblikovali in videli, kaj pomeni oznanjati, pričevati. Če se spomnimo, smo rekli, da so gesla kot nalašč za oznanjevanje. Še enkrat si jih poglejmo. Borim se da:

• ne zaspim, kar pomeni, da ne ugasnemo hrepenenj, ki jih je v nas položil Bog.
• pretehtam, tj. da vedno izbiram resnično dobro, ne kar mi paše.
• se zavzamem, tj. da vložim vso moč zato, da sledim cilju, ki sem ga v življenju spoznal.
• ovire premagam, tj. da me ni strah križev in težav.
• za druge skrbim, tj. da se ne vrtim okrog sebe, ampak vidim drugega.
• navdušujem, tj. da ohranjam navdušenje v sebi in ga prinašam bližnjim.

Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« (Lk 10,1-12.17-20)

Jezus tudi nas pošilja

Slišali smo, da je Jezus poslal pred seboj učence po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Tako tudi danes pošilja svoje učence, posvečene, poročene in neporočene med ljudi, da bi oznanili njegovo veselo novico. Pretekli teden je bilo na praznik apostola Petra in Pavla v Sloveniji posvečenje. Žal so bili posvečeni le štirje novomašniki. Gotovo je zato več vzrokov. Čas, v katerem živimo, do vere ni prijazen. A verjetno je prav, da se vprašamo globlje. Ali danes človek res ne potrebuje veselega oznanila? Ali v obilju, v katerem še vedno živimo in ga uživamo, res ni prostora za Boga? Ali je težava, da ga posvečeni ne znamo približati in verniki ne v tem duhu živeti?

Ko so se dopolnjevali dnevi, v katerih naj bi bil Jezus vzet v nebesa, se je tudi sam odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal.

Nato so odpotovali v drugo vas. Ko so potovali, mu je nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je rekel: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,51-62)

Dvojna drža

Današnji odlomek govori o tem, da je Jezus na poti v Jeruzalem. Pred njim gresta učenca, da bi mu pripravila prostor, kjer se bo lahko odpočil. V samarijski vasi jih ne sprejmejo. Samarijani so za Jude namreč nekakšni odpadniki od vere, zato so se jih izogibali. Očitno jim ti znajo tudi vrniti. Učenca bi zato nad tiste, ki Jezusa ne sprejmejo, poslala ogenj z neba in jih pokončala. Jezus pa ju pograja.  Na nek način je logično. Jezus je sočuten, usmiljen, potrpežljiv, zato učenca v njuni ihti in maščevalnosti ustavlja.

Ko je Jezus nekoč na samem molil, so bili z njim učenci; in vprašal jih je: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovóril: »Božji Maziljenec.« Strogo jim je prepovedal, da bi o tem komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« Vsem pa je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« (Lk 9,18-24)

Križ in tiho darovanje

Tokrat se nam Jezus sam predstavi. Učencem pove, kdo je. Pojasni, da bo moral veliko trpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal. Tako napoveduje svoj konec in ga utemeljuje s tem, da tega konca ne predstavi kot napako oz. nesrečo, ki se bo zgodila, ampak kot logično nadaljevanje njegovega delovanja.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« (Jn 16,12-15)

Iz mojega bo jemal …

Pred nami je zapleteno besedilo. Jezus svojim učencem sporoča, da bo za njim prišel Duh resnice, ki jim bo pomagal razumeti, kar je sam govoril. Še posebej stopi pred oči neke vrste preigravanje, čigava je beseda in kdo iz koga govori. Tokrat Jezus pravi, da bo Sveti Duh govoril to, kar je njegovega. Njegovo pa je od Očeta, saj pravi, da je vse, kar ima Oče, njegovo. A če se spomnimo odlomka pretekle nedelje, je Jezus rekel, da beseda, ki jo govori ni njegova, ampak od Očeta. Tako zaokrožimo vse tri osebe v eno samo.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To vam povem, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,15-16.23-26)

Duh Tolažnik

Sprašujem se, zakaj Jezus imenuje Svetega Duha Tolažnik. Če je Evangelij vesela novica, zakaj potrebujemo tolažbo? Jezus je učencem napovedal svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Vemo, da apostolu Petru trpljenje ni šlo v račun. In vendar Jezus vztraja, da bo trpljenje zadelo vsakega, ki mu bo sledil. Najbrž je ena najpomembnejših nalog Svetega Duha prav tolažba v bolečini, ki se rojeva iz tega, da Jezusu sledimo.

Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« Jn 17,20-26

Vir spoznanja in življenja

Jezusova želja, da bi bili eno, kakor sta On in Oče eno, je v današnjem času najbrž za večino strašljiva. On si želi biti v Očetu, potopljen v njem, popolnoma eno, današnji svet pa išče na vsakem koraku enkratnost in vsak posameznik se boji za svoj obstoj. Jezus vidi enost z Očetom kot temeljno pričevanje za svet. Če bomo tudi mi eno z Njim, je mogoče, da bi svet prepričali, da je naš Oče resnično pravi Bog. Današnji evangelij nas torej izziva k razmisleku, ali vidimo enost kot temelj pričevanja ali bolj kot grožnjo?

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodí, da boste verovali, ko se zgodí. (Jn 14,23-29)

Držati se božje besede

V današnjem evangeliju mi stopata v ospredje dve Jezusovi trditvi. Prva: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« Druga pa: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.« V teh dveh mislih vidim podobo pristnega kristjana, kristjana, ki je sposoben nagovoriti tudi človeka današnjega časa. Prva pravzaprav govori o poti do uresničenja druge. Držati se Božje besede je ključ do tega, da je Bog z nami. Ko je Bog z nami, je v nas mir, ki ga lahko da le On. Svet tega miru ne pozna.

Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,31-35)

Nova zapoved ljubezni

Evangelist Janez pravi: »Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje,« je Jezus učencem izročil novo zapoved ljubezni. Kljub Jezusovi srčni želji, da bi bili eno, kakor sta On in Oče eno, mora dvorano zadnje večerje zapustiti izdajalec, da lahko sploh preda učencem najdražje sporočilo, naj med njimi vlada tista ljubezen, ki jim jo je sam pokazal. Niti Jezusu ne uspe, da bi okrog sebe zbral ljudi, ki bi mu v celoti sledili. Mnogi so odšli že prej, ostalo jih je dvanajst. A tudi med temi je Juda, ki povabila k ljubezni ni sprejel.

Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« Jn 10,27-30

Biti eno

Ob današnjem evangeliju me najbolj nagovarja misel, da sta Jezus in Oče eno. Mislim, da je želja po edinosti in enosti z bližnjimi nekakšna pra-želja. Mar si otrok ne želi najbolj da bi bila ati in mami eno?! Prav tako si fant in dekle želita postati eno in to v zakramentu zakona tudi potrdita. Sam sem si vedno želel, da bi gradil občestvo, ki bo med seboj povezano, kakor beremo o prvih kristjanih: Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. … Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. ... Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Takšno občestvo je bila tudi Jezusova temeljna želja. A ta želja ni vedno lahko uresničljiva. Celo v Sveti družini se je kdaj zapletlo. Kot otrok je moral Jezus podučiti Marijo in Jožefa, ko sta ga iskala: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49) Jezusovo velikoduhovniško molitev, ki je nekakšna oporoka, bi lahko povzeli v njegovo misel: Da bi bili eno, kakor sta On in Oče eno.