Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« (Jn 16,12-15)

Iz mojega bo jemal …

Pred nami je zapleteno besedilo. Jezus svojim učencem sporoča, da bo za njim prišel Duh resnice, ki jim bo pomagal razumeti, kar je sam govoril. Še posebej stopi pred oči neke vrste preigravanje, čigava je beseda in kdo iz koga govori. Tokrat Jezus pravi, da bo Sveti Duh govoril to, kar je njegovega. Njegovo pa je od Očeta, saj pravi, da je vse, kar ima Oče, njegovo. A če se spomnimo odlomka pretekle nedelje, je Jezus rekel, da beseda, ki jo govori ni njegova, ampak od Očeta. Tako zaokrožimo vse tri osebe v eno samo.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To vam povem, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,15-16.23-26)

Duh Tolažnik

Sprašujem se, zakaj Jezus imenuje Svetega Duha Tolažnik. Če je Evangelij vesela novica, zakaj potrebujemo tolažbo? Jezus je učencem napovedal svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Vemo, da apostolu Petru trpljenje ni šlo v račun. In vendar Jezus vztraja, da bo trpljenje zadelo vsakega, ki mu bo sledil. Najbrž je ena najpomembnejših nalog Svetega Duha prav tolažba v bolečini, ki se rojeva iz tega, da Jezusu sledimo.

Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« Jn 17,20-26

Vir spoznanja in življenja

Jezusova želja, da bi bili eno, kakor sta On in Oče eno, je v današnjem času najbrž za večino strašljiva. On si želi biti v Očetu, potopljen v njem, popolnoma eno, današnji svet pa išče na vsakem koraku enkratnost in vsak posameznik se boji za svoj obstoj. Jezus vidi enost z Očetom kot temeljno pričevanje za svet. Če bomo tudi mi eno z Njim, je mogoče, da bi svet prepričali, da je naš Oče resnično pravi Bog. Današnji evangelij nas torej izziva k razmisleku, ali vidimo enost kot temelj pričevanja ali bolj kot grožnjo?

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodí, da boste verovali, ko se zgodí. (Jn 14,23-29)

Držati se božje besede

V današnjem evangeliju mi stopata v ospredje dve Jezusovi trditvi. Prva: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« Druga pa: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.« V teh dveh mislih vidim podobo pristnega kristjana, kristjana, ki je sposoben nagovoriti tudi človeka današnjega časa. Prva pravzaprav govori o poti do uresničenja druge. Držati se Božje besede je ključ do tega, da je Bog z nami. Ko je Bog z nami, je v nas mir, ki ga lahko da le On. Svet tega miru ne pozna.

Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,31-35)

Nova zapoved ljubezni

Evangelist Janez pravi: »Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje,« je Jezus učencem izročil novo zapoved ljubezni. Kljub Jezusovi srčni želji, da bi bili eno, kakor sta On in Oče eno, mora dvorano zadnje večerje zapustiti izdajalec, da lahko sploh preda učencem najdražje sporočilo, naj med njimi vlada tista ljubezen, ki jim jo je sam pokazal. Niti Jezusu ne uspe, da bi okrog sebe zbral ljudi, ki bi mu v celoti sledili. Mnogi so odšli že prej, ostalo jih je dvanajst. A tudi med temi je Juda, ki povabila k ljubezni ni sprejel.

Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« Jn 10,27-30

Biti eno

Ob današnjem evangeliju me najbolj nagovarja misel, da sta Jezus in Oče eno. Mislim, da je želja po edinosti in enosti z bližnjimi nekakšna pra-želja. Mar si otrok ne želi najbolj da bi bila ati in mami eno?! Prav tako si fant in dekle želita postati eno in to v zakramentu zakona tudi potrdita. Sam sem si vedno želel, da bi gradil občestvo, ki bo med seboj povezano, kakor beremo o prvih kristjanih: Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. … Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. ... Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Takšno občestvo je bila tudi Jezusova temeljna želja. A ta želja ni vedno lahko uresničljiva. Celo v Sveti družini se je kdaj zapletlo. Kot otrok je moral Jezus podučiti Marijo in Jožefa, ko sta ga iskala: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49) Jezusovo velikoduhovniško molitev, ki je nekakšna oporoka, bi lahko povzeli v njegovo misel: Da bi bili eno, kakor sta On in Oče eno.

Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.

Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.

Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalóstil, ker mu je tretjić rekel: ›Ali me imaš rad?‹, in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hôtel; ko pa se boš postaral, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!« (Jn 21,1-19)

Hoditi za Vstalim

Čudovito srečanje učencev z Jezusom. Jezus je pozoren nanje. Vidi, da niso nič ujeli in jim naroči, naj vržejo mreže na drugo stran. Ve, da je lepo, če te po nočnem delu čaka zajtrk, zato jih ob ognju že čaka s hrano. Seveda pa gleda globlje in sporoča še več. V odlomku je v ospredju apostol Peter. Zaznamujejo ga trije stavki. »Ribe grem lovit,« je prvi. Drugo je vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Tretje pa naročilo: »Hôdi za menoj!«

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Jezus in Tomaž

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Namen knjige

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. Jn 20,19-31

Da bi imeli ��ivljenje v njegovem imenu

Preteklo nedeljo smo obhajali veliko noč. To je praznik naše vere, kajti Gospod je vstal. Premagal je smrt in greh, ter nam odprl nebesa. Z gotovostjo lahko zremo onkraj. S smrtjo ni vsega konec.

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)

To je dan …

V hvalnici luči smo poslušali ponavljajoči se odpev to je noč. V današnjem evangeliju pa smo slišali, da je prvi dan tedna Marija Magdalena prišla navsezgodaj, še v temi, h grobu. Ta prvi dan v tednu je bil zanjo dan iskanja izgubljenega Jezusa. Marija je že navsezgodaj šla h grobu, potem pa je tekla k apostolom. Tudi učenca sta skupaj tekla do groba. To je dan poln gibanja in skrbi za tiste, ki jim ni vseeno, kaj se je zgodilo z Njim, ki jih je ljubil.

Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. Kamen so našle odvaljèn od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Onadva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo. (Lk 24,1-12)

To je noč …

Žene iščejo Jezusa in so zbegane. Nenavadna moža v sijočih oblačilih ju karajoče opogumljata: »Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Peter ne razume in se čudi temu, kar se je zgodilo. Kaj ne gre v račun ženam in Petru? Noč vere, tema življenja, trpljenje, nesmisel sovraštva, poraz in še bi lahko naštevali. Peter ostaja v prepričanju, s katerim je potegnil v stran Jezusa, ko je govoril, da mora trpeti. Spomnimo se, da mu je takrat rekel: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!«