22 Žalostna Mati Božja - Tvojo dušo bo presunil meč bolečin

Jezusov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« (Lk 2,33-35)

Gorečnost za tvojo hišo me použiva

Ob letošnjem praznovanju kvatrnice ne moremo mimo požara, ki je poleti grozil mnogim vasem po Krasu, pa tudi našemu hribu, ki leži na njegovem robu. Prepričan sem, da ga je po posredovanju Žalostne Matere Božje ustavila Božja roka. Naj bo današnja molitev iskrena zahvala za ta božji dar.

Spomin na požar in grozljivi ogenj pa je vodil tudi moje razmišljanje o prenovi Cerkve na Slovenskem, za katero molimo zadnja leta ob današnjem prazniku. O tem govori tudi okrasitev Cerkve. Marija pošilja kaplje, ki gasijo ogenj, hkrati pa vsa žari od notranjega ognja. Ob tem sem se spomnil misli: Gorečnost za tvojo hišo me použiva (Jn 2,17). Ob tej gorečnosti oz. ognju bi se rad posebej ustavil.

Kakor je ogenj lahko uničujoč, če uide izpod nadzora, je tudi življenjskega pomena. Brez ognja ne gre. Ko prihajajo hladni meseci, se bomo vsi tako ali drugače greli ob njem. Toplota predstavlja simbol doma. Brez topline doma ni. Ognjišče, topel prostor je dejansko simbol naše povezanosti, sprejetosti in domačnosti. Isti ogenj, ki lahko uničuje, je potreben, da nas greje in ustvarja prostor srečevanja.

Ko govorimo o ognju, pa ne moremo mimo notranjega ognja, gorečnosti in strasti, ki sta del našega življenja. Tudi ta gorečnost, ta ogenj v nas je lahko uničujoč. Če pa ga popolnoma zatremo, zavlada hlad. Le 'ukročen' kakor ogenj na ognjišču, ustvarja toplino in zavetje doma.

O takšnem ognju govori tudi Sveto pismo. Ko so učenci videli Jezusa, kako je nekega dne v templju iz vrvi spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred, menjalcem raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« so se spomnili, da je pisano: »Gorečnost za tvojo hišo me použiva.« Ta gorečnost, o kateri govori že psalmist v Stari zavezi, je ogenj, ki je Jezusa žgal ob pogledu na tempelj, ki je postal kakor tržnica. Želel si je, da bi njegovo ljudstvo živelo v pristnem prijateljstvu med seboj in z Bogom, vendar je videl vse prej kot to. Od Boga so se oddaljili z množenjem zapovedi in prepovedi. Vodilni so skrbeli za svojo pomembnost, dober položaj in ugodje, ubogi pa so se vedno bolj oddaljevali od vere, ki je postajala vse bolj nesmiselno breme. Jezus je gorel za ljudstvo in za svojega Očeta. Želel jih je zbližati med seboj. V tej gorečnosti je očistil tempelj. Ista gorečnost ga je gnala, da je sprejel križ. Vse to je delal v želji, da bi pokazal svojo ljubezen in da bi z njo odrešil svet.

V Jezusu vidimo gorečnost tako v ognju, ki se razvname in počisti tempelj, kot tudi v tihem trpljenju, ko nosi križ. Vedno je tam ista vnema, isti ogenj. Enkrat deluje tako, da očiščuje in na nek način požge vse okrog sebe, drugič je to le tiha bolečina, ki ga očiščuje vsake sebičnosti in se daruje. Tisto, kar bi lahko rekli, da uravnava ogenj v Njem, je želja po izpolnjevanju Očetove volje. V tej luči se enkrat razplamti, drugič pa tiho greje.

Tako deluje tudi Marija. Žalostna Mati Božja govori prav o tej razpetosti. Njena žalost ni topa, obupana bolečina. Njena žalost je živa bolečina v hrepenenju, da bi svetu prinesla ljubezen. Ogenj v njej je vedno živ. Njena gorečnost jo že ob oznanjenju žene, da blago ugovarja angelu, ko pravi: Kako naj se to zgodi, kako naj spočnem, ko moža ne spoznam? Ona ni mrtvo pisalo v Božji roki. Vsa goreča in strastna je za Boga, za življenje. Ker si predstavlja, da bo njena ljubeča strast tista, ki bo v odnosu z Jožefom prinesla novo življenje, se ne more temu slepo odpovedati. A to strast, vnemo za dobro vodi želja po izpolnitvi Očetove volje. Ko ji angel pojasni, da bo spočela od Svetega Duha, pogumno in veselo reče: »Zgodi se tvoja volja.« Vse njeno življenje je bilo v razpetosti. Enkrat jo je gnal na begu, da ohrani Jezusovo življenje, drugič v iskanje otroka, ki se je izgubil v templju. Ogenj je v njej gorel vse do trenutka, ko ga je spremljala na križevem potu. Hrepenela je po tem, da bi se ljubezen udejanjila in trpela, ko je gledala, da je življenje pogosto temu nasprotno.

Biti živi Jezusovi učenci pomeni ohranjati v sebi ogenj, vnemo, strast, hkrati pa jo podrejati najvišji vrednoti, ki je izpolniti Očetovo voljo. Bojim se, da smo v želji, da bi delali vse prav, pogasili vsak ogenj v sebi. Zdi se, da je danes v Cerkvi priljubljen le tisti, ki nikoli v gorečnosti za dobro ne dvigne glasu in se brez kakršne koli vneme za dobro, odpove želji po resnično dobrem. Najvišja vrednota je postala ljubi mir. Samo da bo mir, je pravzaprav vodilo vseh. A Jezus prinaša na svet ogenj. Sam pravi: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« Čeprav se pogosto zdi, da je vsak mir boljši od prepira, pa lepega odnosa brez živega ognja ne bo v nas. Ta ogenj moramo ohranjati v sebi. To je ogenj, ki nas žene, da bi bilo življenje v nas in okrog nas resnično polno. Če ta ugasne, ne bo nič lepega več. Seveda pa ga mora uravnavati Božja milost.

Marijo prosimo, da nam izprosi tisto milost, po kateri bo ogenj v nas gorel tako, kot hoče Bog. Naj nam pomaga, da bomo znali v pravem trenutku čistiti 'tempelj' naše vere, naših odnosov in naših domov ter tiho nositi križ zase in za svoje brate in sestre.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si