Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.«

Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹

Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.« (Lk 12,13-21)

Biti bogat v Bogu

Današnji evangelij nas podobno izziva kot tisti pred štirinajstimi dnevi, ko smo brali o Marti in Mariji. Ali se še spomnite, kaj je bolje: sedeti pri Jezusovih nogah ali streči? Ugotavljali smo, da ni vprašanje streči ali poslušati, ampak izbrati boljši del, ki pa ni v zunanji drži temveč v notranjem razpoloženju. Marta je v sebi zadušila otroka. Izgubila je veselje, pohodila svoja hrepenenja, zato je delala z veliko težavo in zavistjo, da Marija sedi ob Jezusu in ga z veseljem posluša. Ohraniti v sebi veselje, se veseliti sebe, bližnjega in Boga, to je boljši del, ki nam ne bo odvzet. Nekako tako smo razmišljali pred štirinajstimi dnevi.

Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naúčil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!«

In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovóril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje.

Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.

Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« (Lk 11,1-13)

Gospod, nauči nas moliti!

Zelo pogosto najdemo odgovor oz. temeljno sporočilo evangeljskega odlomka zapisano na koncu besedila. Tokrat so učenci prosili Jezusa, naj jih nauči moliti. Jezus jim je dal zelo kratko navodilo. (Pri Luku je še krajše kot pri evangelistu Mateju.) Takole beremo: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!« In kaj nam Jezus na koncu odlomka, ko nas vabi, naj prosimo in trkamo, obljublja? Takole pravi: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

Tisti čas je Jezus prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovóril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.« (Lk 10,38-42)

Moli in delaj – veselje ali krivica?

V teh dneh sem veliko razmišljal, zakaj je toliko prezira v naših krščanskih vrstah. Zdi se, da je najlažje prikrito prezirati. Mogoče pa se tega niti ne zavedamo, saj to dihamo vse življenje. Kaj počnemo? Če nekdo trdo dela, prikrito sporočamo, naj se že vendarle ustavi, češ kaj mu je to potrebno?! Če kdo počiva in si kaj privošči, nam spet ni prav, ker razsipava z denarjem in živi na veliki nogi. Ko je nekdo prijazen, razmišljamo, kaj ima za bregom, ko pa je osoren, spet preziramo njegovo neotesanost. Pravzaprav nam nič ni prav, čeprav se največkrat delamo, da je vse v redu.

Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (Lk 10,25-37)

Ljubiti bližnjega!?

Preteklo nedeljo smo v evangeliju slišali, kako je Jezus poslal dvainsedemdeset apostolov po dva in dva oznanjat veselo novico odrešenja. Tako smo ob liku Ignacija razmišljali, kaj pomeni oznanjati. Ustavili smo se ob geslih, ki smo jih skozi teden oblikovali in videli, kaj pomeni oznanjati, pričevati. Če se spomnimo, smo rekli, da so gesla kot nalašč za oznanjevanje. Še enkrat si jih poglejmo. Borim se da:

• ne zaspim, kar pomeni, da ne ugasnemo hrepenenj, ki jih je v nas položil Bog.
• pretehtam, tj. da vedno izbiram resnično dobro, ne kar mi paše.
• se zavzamem, tj. da vložim vso moč zato, da sledim cilju, ki sem ga v življenju spoznal.
• ovire premagam, tj. da me ni strah križev in težav.
• za druge skrbim, tj. da se ne vrtim okrog sebe, ampak vidim drugega.
• navdušujem, tj. da ohranjam navdušenje v sebi in ga prinašam bližnjim.

Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« (Lk 10,1-12.17-20)

Jezus tudi nas pošilja

Slišali smo, da je Jezus poslal pred seboj učence po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Tako tudi danes pošilja svoje učence, posvečene, poročene in neporočene med ljudi, da bi oznanili njegovo veselo novico. Pretekli teden je bilo na praznik apostola Petra in Pavla v Sloveniji posvečenje. Žal so bili posvečeni le štirje novomašniki. Gotovo je zato več vzrokov. Čas, v katerem živimo, do vere ni prijazen. A verjetno je prav, da se vprašamo globlje. Ali danes človek res ne potrebuje veselega oznanila? Ali v obilju, v katerem še vedno živimo in ga uživamo, res ni prostora za Boga? Ali je težava, da ga posvečeni ne znamo približati in verniki ne v tem duhu živeti?

Ko so se dopolnjevali dnevi, v katerih naj bi bil Jezus vzet v nebesa, se je tudi sam odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal.

Nato so odpotovali v drugo vas. Ko so potovali, mu je nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je rekel: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,51-62)

Dvojna drža

Današnji odlomek govori o tem, da je Jezus na poti v Jeruzalem. Pred njim gresta učenca, da bi mu pripravila prostor, kjer se bo lahko odpočil. V samarijski vasi jih ne sprejmejo. Samarijani so za Jude namreč nekakšni odpadniki od vere, zato so se jih izogibali. Očitno jim ti znajo tudi vrniti. Učenca bi zato nad tiste, ki Jezusa ne sprejmejo, poslala ogenj z neba in jih pokončala. Jezus pa ju pograja.  Na nek način je logično. Jezus je sočuten, usmiljen, potrpežljiv, zato učenca v njuni ihti in maščevalnosti ustavlja.

Ko je Jezus nekoč na samem molil, so bili z njim učenci; in vprašal jih je: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovóril: »Božji Maziljenec.« Strogo jim je prepovedal, da bi o tem komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« Vsem pa je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« (Lk 9,18-24)

Križ in tiho darovanje

Tokrat se nam Jezus sam predstavi. Učencem pove, kdo je. Pojasni, da bo moral veliko trpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal. Tako napoveduje svoj konec in ga utemeljuje s tem, da tega konca ne predstavi kot napako oz. nesrečo, ki se bo zgodila, ampak kot logično nadaljevanje njegovega delovanja.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« (Jn 16,12-15)

Iz mojega bo jemal …

Pred nami je zapleteno besedilo. Jezus svojim učencem sporoča, da bo za njim prišel Duh resnice, ki jim bo pomagal razumeti, kar je sam govoril. Še posebej stopi pred oči neke vrste preigravanje, čigava je beseda in kdo iz koga govori. Tokrat Jezus pravi, da bo Sveti Duh govoril to, kar je njegovega. Njegovo pa je od Očeta, saj pravi, da je vse, kar ima Oče, njegovo. A če se spomnimo odlomka pretekle nedelje, je Jezus rekel, da beseda, ki jo govori ni njegova, ampak od Očeta. Tako zaokrožimo vse tri osebe v eno samo.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To vam povem, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,15-16.23-26)

Duh Tolažnik

Sprašujem se, zakaj Jezus imenuje Svetega Duha Tolažnik. Če je Evangelij vesela novica, zakaj potrebujemo tolažbo? Jezus je učencem napovedal svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Vemo, da apostolu Petru trpljenje ni šlo v račun. In vendar Jezus vztraja, da bo trpljenje zadelo vsakega, ki mu bo sledil. Najbrž je ena najpomembnejših nalog Svetega Duha prav tolažba v bolečini, ki se rojeva iz tega, da Jezusu sledimo.

Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« Jn 17,20-26

Vir spoznanja in življenja

Jezusova želja, da bi bili eno, kakor sta On in Oče eno, je v današnjem času najbrž za večino strašljiva. On si želi biti v Očetu, potopljen v njem, popolnoma eno, današnji svet pa išče na vsakem koraku enkratnost in vsak posameznik se boji za svoj obstoj. Jezus vidi enost z Očetom kot temeljno pričevanje za svet. Če bomo tudi mi eno z Njim, je mogoče, da bi svet prepričali, da je naš Oče resnično pravi Bog. Današnji evangelij nas torej izziva k razmisleku, ali vidimo enost kot temelj pričevanja ali bolj kot grožnjo?