Tisti čas so se voditelji ljudstva norčevali iz Jezusa in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹ Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,35-43)

Na posmehu križa postavljeni tempelj

Preteklo nedeljo smo v evangeljskem odlomku brali, da so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus jim je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.«

Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«

Tedaj jim je govóril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« (Lk 21,5-19)

Ne bo ostal kamen na kamnu

Današnji evangeljski odlomek je težak. Po eni strani nas plaši opis grozot, ki se bodo dogajale po vsem svetu, po drugi strani pa napoved, da bodo tisti, ki bodo ostali zvesti Jezusovemu izročilu deležni hudega preganjanja. Kaj naj z vsem tem? Ni dvoma, da živimo v času, ki je za mnoge prava podoba konca sveta. Če tega, hvala Bogu, mi ne doživljamo, pa je najbrž še toliko bolj na mestu vprašanje, ali smo med tistimi, ki doživljajo sovraštvo zaradi Jezusovega imena.

Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20,27-38)

Tisti pa, ki so vredni …

To, kar govorijo saduceji, je pravzaprav popoln nesmisel. Ne verjamejo v vstajenje in sprašujejo, čigava bo žena po vstajenju. Pa vendar jih Jezus ne odpravi brez odgovora. Njegov odgovor se ne ustavi ob ozko usmerjenem vprašanju, ampak seže globlje. Poglejmo, kaj sporoča, ko pravi: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile.« Zdi se, da hoče reči, da je logika tega sveta ujeta v preozek pogled na življenje in zakonski odnos. Kaj je tu pretesnega? Tudi apostol Pavel v pismu Korinčanom piše podobno: »Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili …« (1Kor 7,29-30)

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho in šel skozi mesto. In glej, bil je neki mož, Zahej po imenu, ki je bil višji cestninar in bogat. Želel je videti Jezusa, kdo je, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Tekel je torej dalje in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, zakaj tam je moral iti mimo.

Ko je Jezus prišel na ono mesto, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, stopi hitro dol; danes moram ostati v tvoji hiši.« In stopil je hitro dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali, češ: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Zahej pa je stopil pred Gospoda in rekel: »Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim in, ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno.« Jezus mu je rekel: »Danes je v tej hiši prišlo zveličanje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in zveličat, kar je izgubljenega.« (Lk 19,1-10)

Ustavil se je pri grešnem človeku

Nedeljo za nedeljo sestavljamo podobo naše vere ob različnih odlomkih, ki smo jih nizali ob molitvi Očenaš. Tudi z današnjim odlomkom lahko s tem nadaljujemo. Najprej pa poglejmo, kaj smo razmišljali do danes.

Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hôtel dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,9-14)

Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi!?

Evangeliji zadnjih nedelj so kot šola vere in molitve. Dve nedelji smo razmišljali o veri, preteklo nedeljo smo iz vere prešli v molitev. Spomnimo se Jezusove spodbude učencem, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Ob ubogi vdovi, ki je prosila sodnika, naj ji pomaga do pravice, nas uči, naj vztrajamo v prošnjah. A te ne smejo iti mimo pristne vere, ki je na nek način povzeta v molitvi Očenaš. V prvih prošnjah torej prosimo:

• naj bo posvečeno Očetovo ime,
• naj pride Njegovo kraljestvo,
• naj se zgodi Njegova volja.

Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Lk 18,1-8

Nadlegujmo Boga kot je prav

Današnji evangelij nas spet izziva k razmisleku o veri. Slišali smo: Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? To misel lahko dodamo evangelijem zadnjih nedelj, ki nas kar vsi zapovrstjo sprašuje o veri. Prejšnjo nedeljo smo slišali Jezusa, ki pravi ozdravljenemu, ki se je prišel zahvalit za ozdravljenje: Pojdi, tvoja vera te je rešila. Razmišljali smo, da za vero ne zadošča zaupna prošnja. Vera se vedno kaže v hvaležnosti in slavljenju dobrega Boga. Pred tem odlomkom pa smo poslušali prošnjo učencev, naj jim pomnoži vero. Jezus jih opozarja, da vera ni čudežna moč, ampak zavest, da smo ubogi hlapci skrbnega gospodarja. Živeti vero, pomeni spoznavati božjo voljo in jo izpolnjevati v služenju Bogu in ljudem.

Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,11-19)

Vrnil se je in slavil Boga

Današnji evangeljski odlomek v Svetem pismu sledi odlomku pretekle nedelje in je hkrati njegovo nadaljevanje. Spomnimo se, da so učenci Jezusa prosili: Pomnoži nam vero. Danes pa se pripoved o desetih gobavih zaključi: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« Torej tudi današnji odlomek govori o veri. Kje jo Jezus vidi? Kaj je bilo dejanje vere? Iz česa je izhajalo?

Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,5-10)

Gospod, pomnoži nam vero!

Vodilna misel današnjega evangelija je zelo jasna: »Pomnôži nam vero!« Ko so učenci poslušali Jezusa, jim je očitno postajalo jasno, da pot vere, na katero jih vabi, ni lahka. Pogosto so se med seboj 'dajali' glede tega, kdo je največji. Upiralo se jim je trpljenje, o katerem je Jezus vse pogosteje govoril. Jezusova logika blagrov jim zagotovo ni šla v glavo. Saj jih poznamo: Blagor lačnim, žalostnim, žejnim pravičnosti itd. Kdo naj bo vesel, ko mu to ali ono manjka? Jezus jih je privlačil, njegova drža, njegova ljubezen sta jih prepričali, vendar se jim je misel na napor upirala.

Jezusov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« (Lk 2,33-35)

Gorečnost za tvojo hišo me použiva

Ob letošnjem praznovanju kvatrnice ne moremo mimo požara, ki je poleti grozil mnogim vasem po Krasu, pa tudi našemu hribu, ki leži na njegovem robu. Prepričan sem, da ga je po posredovanju Žalostne Matere Božje ustavila Božja roka. Naj bo današnja molitev iskrena zahvala za ta božji dar.

Tisti čas je Jezus govóril svojim učencem: »Žível je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem gospodarjenju, ker ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.‹

Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto vrčev olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadólžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Spet drugemu je rekel: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto mernikov žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadólžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.

Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega dŕžal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mámonu.« (Lk 16,1-13)

Komu služiš?

Evangelij, ki smo ga slišali, je precej zapleten. Jezus pohvali pokvarjenega oskrbnika, ki si drzne, kljub temu da bo odstavljen zaradi zapravljanja gospodarjevega premoženja, še zadnji hip svojega oskrbništva zapraviti velik del zaupanih dobrin. Bolj pokvarjeno, kot je ravnal, bi pravzaprav niti ne mogel. Jezus pa ga pohvali, da je ravnal preudarno in dodaja, naj si pridobivamo prijatelje s krivičnim mamonom. Zaključi s povsem drugačno trditvijo: »Ne morete služiti Bogu in mamonu.«