Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, in sicer v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galilìje, iz mesta Názareta, v Judêjo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Bêtlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,1-14)

Dragi bratje in sestre,

v teh dneh si bomo večkrat segli v roke in zaželeli vesel božič, zato sem razmišljal, v čem je veselje božiča. Vsi poznamo preizkušnje, padce in temne dni. Vsem je kdaj domač obup, ko stvari ne gredo tako, kot smo upali. Kako lepo je, da v takšnem trenutku obstaja nekaj, na kar se lahko naslonimo.

Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil. Ko je to premišljeval, glej, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Ko se je Jožef zbúdil, je stóril, kakor mu je naróčil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi. (Mt 1,18-24)

Njen mož Jožef je bil pravičen

Lahko si predstavljamo, v kako težkem položaju se je znašel Jožef, ko je spoznal, da je Marija noseča. Čeprav ni ničesar razumel, je lahko le sklepal, da mu je nezvesta. Če bi se zavrtel v logiki takratne družbe in svojih predstavah, kaj je sprejemljivo in kaj ne, bi Marijo takoj odslovil ali pa dal celo kamnati. Zgražal bi se nad njo, kakšna je in kako to, da mu je naredila kaj takega.

Tisti čas je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih in ga je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovóril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«

Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, svojega glasnika pošiljam pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.« (Mt 11,2-11)

Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj

Tudi tretja adventna nedelja pred nas postavlja lik Janeza Krstnika. Spomnimo se, da nas je na prvo nedeljo vabil z besedami: Bodite budni. Razmišljali smo, da nam pri tem običajno pride na misel greh. Budnost pogosto razumemo kot pozornost na greh. Rekli smo, da je pravzaprav zelo nevarno, če se oziramo predvsem na greh, ker sam spopad z grehom ne prinese sadu, kakor tudi za kmeta ni temeljno, da se ukvarja s plevelom. Pomembnejše je, da se ozira na sad.

Tiste dni je nastopil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: ›Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!‹ Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom. Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jerúzalema in iz vse Judêje in iz vse pokrajine ob Jórdanu. Dajali so se mu krstiti v reki Jórdan in priznavali svoje grehe. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu veliko farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam bo pokazal, kako naj ubežíte prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja. Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta‹, kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bodo posekali in vrgli v ogenj. Jaz vas krščujem z vodo, da bi se spreobrnili; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu prinesel sandale. On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Vélnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z ognjem, ki ne ugasne.« (Mt 3,1-12)

Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja

V evangeliju smo slišali, kako je Janez Krstnik oster v kritiki farizejev in saducejev. Ti so se imeli za izbrano ljudstvo in elito. Kritizira jih, ker so se zaradi izpolnjevanja zapovedi imeli za pravične. Kot smo slišali, jim pravi: »Gadja zalega! … Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta‹, kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke.« Njegov pogled ni osredotočen na greh. Očitno pogreša sadove njih vere, saj jim pravi: »Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.«

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Kakršni so bili Nóetovi dnevi, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potópom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa: ko bi hišni gospodar vedel, ob kateri straži pride tat, bi ostal buden in ne bi pústil vlomíti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« (Mt 24,37-44)

Bodite torej budni

Začenjamo adventni čas. V evangeliju smo slišali spodbudo k budnosti za Gospodov prihod. Da bi bili čuječi, prižigamo svečke na adventnem venčku, tik pred božičem postavimo jaslice, praznično uredimo stanovanja in se na božič pripravimo tudi s sveto spovedjo.

Tisti čas so se voditelji ljudstva norčevali iz Jezusa in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹ Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,35-43)

Na posmehu križa postavljeni tempelj

Preteklo nedeljo smo v evangeljskem odlomku brali, da so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus jim je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.«

Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«

Tedaj jim je govóril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« (Lk 21,5-19)

Ne bo ostal kamen na kamnu

Današnji evangeljski odlomek je težak. Po eni strani nas plaši opis grozot, ki se bodo dogajale po vsem svetu, po drugi strani pa napoved, da bodo tisti, ki bodo ostali zvesti Jezusovemu izročilu deležni hudega preganjanja. Kaj naj z vsem tem? Ni dvoma, da živimo v času, ki je za mnoge prava podoba konca sveta. Če tega, hvala Bogu, mi ne doživljamo, pa je najbrž še toliko bolj na mestu vprašanje, ali smo med tistimi, ki doživljajo sovraštvo zaradi Jezusovega imena.

Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20,27-38)

Tisti pa, ki so vredni …

To, kar govorijo saduceji, je pravzaprav popoln nesmisel. Ne verjamejo v vstajenje in sprašujejo, čigava bo žena po vstajenju. Pa vendar jih Jezus ne odpravi brez odgovora. Njegov odgovor se ne ustavi ob ozko usmerjenem vprašanju, ampak seže globlje. Poglejmo, kaj sporoča, ko pravi: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile.« Zdi se, da hoče reči, da je logika tega sveta ujeta v preozek pogled na življenje in zakonski odnos. Kaj je tu pretesnega? Tudi apostol Pavel v pismu Korinčanom piše podobno: »Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili …« (1Kor 7,29-30)

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho in šel skozi mesto. In glej, bil je neki mož, Zahej po imenu, ki je bil višji cestninar in bogat. Želel je videti Jezusa, kdo je, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Tekel je torej dalje in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, zakaj tam je moral iti mimo.

Ko je Jezus prišel na ono mesto, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, stopi hitro dol; danes moram ostati v tvoji hiši.« In stopil je hitro dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali, češ: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Zahej pa je stopil pred Gospoda in rekel: »Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim in, ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno.« Jezus mu je rekel: »Danes je v tej hiši prišlo zveličanje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in zveličat, kar je izgubljenega.« (Lk 19,1-10)

Ustavil se je pri grešnem človeku

Nedeljo za nedeljo sestavljamo podobo naše vere ob različnih odlomkih, ki smo jih nizali ob molitvi Očenaš. Tudi z današnjim odlomkom lahko s tem nadaljujemo. Najprej pa poglejmo, kaj smo razmišljali do danes.

Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hôtel dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,9-14)

Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi!?

Evangeliji zadnjih nedelj so kot šola vere in molitve. Dve nedelji smo razmišljali o veri, preteklo nedeljo smo iz vere prešli v molitev. Spomnimo se Jezusove spodbude učencem, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Ob ubogi vdovi, ki je prosila sodnika, naj ji pomaga do pravice, nas uči, naj vztrajamo v prošnjah. A te ne smejo iti mimo pristne vere, ki je na nek način povzeta v molitvi Očenaš. V prvih prošnjah torej prosimo:

• naj bo posvečeno Očetovo ime,
• naj pride Njegovo kraljestvo,
• naj se zgodi Njegova volja.