Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (Lk 10,25-37)

Ljubiti bližnjega!?

Preteklo nedeljo smo v evangeliju slišali, kako je Jezus poslal dvainsedemdeset apostolov po dva in dva oznanjat veselo novico odrešenja. Tako smo ob liku Ignacija razmišljali, kaj pomeni oznanjati. Ustavili smo se ob geslih, ki smo jih skozi teden oblikovali in videli, kaj pomeni oznanjati, pričevati. Če se spomnimo, smo rekli, da so gesla kot nalašč za oznanjevanje. Še enkrat si jih poglejmo. Borim se da:

• ne zaspim, kar pomeni, da ne ugasnemo hrepenenj, ki jih je v nas položil Bog.
• pretehtam, tj. da vedno izbiram resnično dobro, ne kar mi paše.
• se zavzamem, tj. da vložim vso moč zato, da sledim cilju, ki sem ga v življenju spoznal.
• ovire premagam, tj. da me ni strah križev in težav.
• za druge skrbim, tj. da se ne vrtim okrog sebe, ampak vidim drugega.
• navdušujem, tj. da ohranjam navdušenje v sebi in ga prinašam bližnjim.

Danes nas Jezus vabi, naj bližnjega ljubimo, ne le da mu oznanjamo pot do polnega življenja. Torej, če smo preteklo nedeljo razmišljali, da oznanjati pomeni, pričevati, da je pot, ki nam jo je Ignacij pokazal, lepa, potem nas tokrat vabi, da to v ljubezni udejanjimo.

Slišali smo, da se je neki učitelj postave, razgledan mož, hotel izmuzniti in je rekel, da ne ve, kdo je bližnji, ki naj bi ga ljubil. Jezus mu je povedal priliko, ki smo jo slišali in je njegov pogled obrnil: Bližnji je tisti, ki stisko opazi. To pomeni, hodi po svetu z odprtimi očmi, pomaga vsakemu, ki potrebuje pomoč. Jezus nas tako poziva, da smo poklicani biti vsakemu bližnji. Po naši zavzetosti tako tudi vsakdo postaja naš bližnji.

A pri pomoči bližnjemu vidim dve težavi. Prvo nakazuje že učitelj postave, ki bi najraje rekel, da ne pozna nobenega bližnjega. To smo videli tudi v oratorijski igri. Nace je rekel tatu, da je bilo Ignaciju lahko, ker je bilo toliko revežev okrog njega, on pa jih ne pozna. No, ob Ignaciju je lahko spoznal, da ni pomoči potreben le tisti, ki je lačen, ampak tudi njegov sošolec, s katerim se nihče rad ne igra ipd.

Torej bližnjega moramo videti. Kako pa naj ga ljubimo? Tu vidim drugo nevarnost, da v želji, da bi bili dobri, pustimo, da nas drugi izkorišča. Če je prva nevarnost, da ga sploh ne vidimo, je druga, da v skrbi pretiravamo. Kako lahko pretiravamo? Kaj je prava mera? Mogoče so nam spet lahko v oporo naša gesla:

• da ne zaspim – otrok se hitro naredi ubogega, da nič ne more. Tudi revež zna izkoriščati. Kaj nam govori geslo? Bližnjega s svojo pomočjo ne smemo razvajati, mu jemati dostojanstva, ampak ga moramo v tem dvigati, ga vzgajati, tako otroka kot odraslega. Tako ne delamo namesto njega tistega, kar on sam zmore ipd. V sebi in v bližnjem moramo ohranjati hrepenenja po lepem, po božji podobi v nas, po dostojanstvu.
• da pretehtam – kakor moramo sami zase tehtati ali je nekaj dobro ali ne, moramo k temu spodbujati tudi tistega, ki mu pomagamo. Otrok in odrasel znata izsiljevati. Če za nekoga ni dobro, mu ne smemo dati ne hrane, ne pijače, ne obleke, če bi mu to lahko škodovalo. Nasedanje izsiljevanju ni prava ljubezen.
• da se zavzamem in ovire premagam – življenje ni raj na zemlji. Ostajajo ovire, ki jih moramo premagovati. Tudi otroka ali odraslega, ki potrebuje pomoč, moramo vzgajati, da ovire sam premaguje. Pomoč ni v tem, da vse ovire premagujemo namesto bližnjega, ampak da ga učimo ovire premagovati: učimo ga reda, potrpljenja, čakanja itd. Lahko bi rekli, da moramo paziti, da bližnjemu ne prinesemo vsega 'k riti', če lahko ovire premaguje tudi sam.
• da za druge skrbim – kakor se sami ne smemo vrteti okrog sebe, moramo pri ljubezni do bližnjega paziti, da nas ne zavrti okrog sebe. Pa naj bo to v pomoči ali prijateljstvu!
• da navdušujem – vemo, da znamo vsi 'jamrati'. Pomoč ni v tem, da drugega podpiramo v stokanju in jamranju, ampak da ga vzgajamo za samostojnost in navdušenje.

Jezus nas vabi, naj bližnje torej ljubimo in vsakemu z veseljem pomagamo. Merilo naše ljubezni do drugih, je ljubezen do nas samih. Pri tem pa nam bodo lahko v oporo gesla in življenje svetega Ignacija.