Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« (Jn 16,12-15)
Pred nami je zapleteno besedilo. Jezus svojim učencem sporoča, da bo za njim prišel Duh resnice, ki jim bo pomagal razumeti, kar je sam govoril. Še posebej stopi pred oči neke vrste preigravanje, čigava je beseda in kdo iz koga govori. Tokrat Jezus pravi, da bo Sveti Duh govoril to, kar je njegovega. Njegovo pa je od Očeta, saj pravi, da je vse, kar ima Oče, njegovo. A če se spomnimo odlomka pretekle nedelje, je Jezus rekel, da beseda, ki jo govori ni njegova, ampak od Očeta. Tako zaokrožimo vse tri osebe v eno samo.
Ko je pred nami dialog Svete Trojice, se lahko spomnimo, kako je izgledal prvi dialog Adama in Eve z Bogom. Ko sta jedla od drevesa, je Bog poklical Adama in mu rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?« Človek je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.« Gospod Bog je rekel ženi: »Kaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala in sem jedla.« (1Mz 3,11-13)
Pred očmi imamo dve vrsti dialoga, dva načina utemeljevanja stvari, ki jih govorimo oz. počnemo. Jezus pogosto v zagovor reče, da kar govori ni njegovo. Pravi, da pričuje o Očetu, ki bo vse potrdil. Govori, da sta On in Oče eno, da ne oznanja sebe, ampak tistega, ki ga je poslal. Jezus torej daje težo svojim besedam, ko se naslanja na Očeta. Želi prepričati poslušalca o resničnosti besede, ki jo sporoča. Ko se sklicuje na Očeta in govori o vzajemnosti vseh treh oseb, se ne izmika, ampak skuša prepričati, da ne gre za kakršen koli oseben, sebičen interes. Tudi Mariji že pri dvanajstih letih pravi: Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta.
Zelo drugačen je dialog Adama in Eve z Bogom. Najbrž nimamo občutka, da bi želela sporočiti težo svoje odločitve in odgovornosti, s katero sta utrgala prepovedan sad. Njune besede so en sam izgovor. Ko se Adam sklicuje na ženo, ne govori, da je eno z njo. Ne utemeljuje svojega dejanja, ampak prelaga odgovornost nanjo. Prav tako Eva ne prevzame odgovornosti za svoje dejanje in se izgovarja na kačo.
Ob tem se sprašujem, kako mi utemeljujemo svoje besede in svoja dejanja. Spoznavanje resnice je gotovo eno najtežjih poglavij v našem življenju. Ni čudno, če Jezus učence tolaži, da bodo prejeli Svetega Duha, ki jih bo o vsem učil in jim hkrati prinašal tolažbo. Saj to potrebujemo: spoznanje in tolažbo.
Sveta trojica, ki je danes pred nami, je gotovo zgled, kako naj resnico iščemo, spoznavamo in sporočamo. Temelj resnice je za kristjana Evangelij in prizadevanje, da izpolni Očetovo voljo. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, smo poklicani, da tudi v sebi odkrivamo resnico, ki ni naša, ampak Božja. Kakor Jezus smo povabljeni k razmišljanju, ali je to, kar govorim od nas samih ali od Boga. Tudi mi naj bi rekli: Ne govorim sam od sebe, ampak kar sem slišal od Očeta.
Pa je to res način našega dialoga? Recimo, da o tem govorimo samo kristjani med seboj, ne z nevernimi, ki Boga ne priznajo. Ali je to naš način utemeljevanja resnice? Najbrž nam je pogosto bližji način Adama in Eve, ki se izgovarjata drug na drugega in za ničemer ne stojita.
Osebe v Sveti Trojici so eno, ker vzamejo drug drugega za res, ker ne iščejo svojih interesov, ampak so vedno v službi druga drugi. Tudi v naših odnosih je mogoča edinost, če se bomo odpovedovali ozkim osebnim interesom in bomo iskali to, kar od nas pričakuje Bog. Le če bo naša beseda utemeljena na Božji, bo stala trdno in bo imela težo. Prav to potrebuje današnji čas, v katerem pravzaprav ni nič več resnično trdnega. Naj bomo kristjani možje besede, Božje besede, ki je resnična in vedno ostane.
