n12 Jezus napove svojo smrt

Ko je Jezus nekoč na samem molil, so bili z njim učenci; in vprašal jih je: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovóril: »Božji Maziljenec.« Strogo jim je prepovedal, da bi o tem komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« Vsem pa je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« (Lk 9,18-24)

Križ in tiho darovanje

Tokrat se nam Jezus sam predstavi. Učencem pove, kdo je. Pojasni, da bo moral veliko trpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal. Tako napoveduje svoj konec in ga utemeljuje s tem, da tega konca ne predstavi kot napako oz. nesrečo, ki se bo zgodila, ampak kot logično nadaljevanje njegovega delovanja.

Besede, ki veljajo tudi za učence, se zdijo zelo krute. Poglejmo jih še enkrat: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« Ob tem ima lahko človek občutek, da je vse življenje eno samo trpljenje. Vendar se Jezus na začetku delovanja ne predstavlja s križem. Spomnimo se, kaj pravi, ko ga pridejo vprašat Janezovi učenci, ali je on Odrešenik: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« 

Jezusovo delovanje je z besedo o križu postavljeno v novo luč. Tisti, ki niso mogli sprejeti obeh sporočil, so pri vstajenju razmišljali v duhu učencev, ki sta šla v Emavs. Ta dva sta upala, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Predstavljali so si politični nastop in vzpon. Pričakovali so moč, ki bo spremenila svet od zunaj. Jezus pa začne prav s smrtjo na križu delovati na skrivnostno drugačen način. Njegovo delovanje se zgosti v tiho navzočnost, tiho potovanje skozi zgodovino.

Jezus se torej v samem začetku predstavlja s svojimi dejavnostmi. Kdo je, pokaže s tem, kaj dela. Potem pa to sliko dopolni. To kar dela, ni več najpomembnejše. Začenja opozarjati na ozadje svojega delovanja, na notranjo držo, ki ga vodi. Ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel. Ni prišel, da bi se mu klanjali, ampak da bi vsakemu prinesel odrešenje, da bi dvigal iz obupa in prinašal življenje. Še več. Prišel je, da bo dal sebe v hrano in bo tiho prisoten v zgodovini. K razmišljanju o tem nas je vabil tudi praznik Svetega Rešnjega telesa in svete Rešnje krvi: Bog hodi preprosto z nami. Daje se v hrano, da bi čutili, da je z nami v vsakodnevnih prizadevanjih.

Čeprav se zdi Jezusovo povabilo, naj mu v tem sledimo, kruto, pa je navsezadnje logično. Poglejmo, kako v našem vsakdanu izgleda takšna drža. Mogoče najprej za starše. Lepo je, da starši poskrbijo za vse, kar je potrebno pri svojih otrocih, v družini in zakonu. Vendar pride čas, ko ni najpomembnejše, kaj vse naredijo, ampak koliko se znajo tiho umakniti. Šele takrat se pokaže, ali so delali za otroke, ali so otroci le projekt, ki jim daje ceno. Tako je tudi v prijateljstvu. Zavzeto prijateljstvo se kaže skozi pomoč in pozornost do drugega. Vendar se prava podoba izkaže šele v umiku. Ko sem se pripravljen umakniti in tiho spremljati nekoga, da gre po svoji poti ali ubira začrtano pot brez mene, takrat sem pravi prijatelj.

Križ oz. tiho umiranje govori tudi o pravi ljubezni otrok in mladih. Tudi zanje velja: Ko ne more vsega razumeti, mora, če ne išče le svoje volje in svojega prav, umolkniti in narediti tudi tisto, kar mu ni všeč, kar se mu upira, česar ne razume. Samo v tihi pokorščini dobremu v njem raste prava podoba moškega in ženske. Če mora biti vse po njegovo, ne bom nikoli odrasel.

Vzeti svoj križ na rame lahko razumemo kot šolo služenja in šolo prave veličine, ki ni v tem, koliko sem naredil, ampak s kakšnim vzgibom sem to delal. Če sebe ne postavljam v ospredje, se prečiščujejo nameni. Če se ne znam umakniti, kažem le na to, da delam vse zase. Takšne tišine, takšnega molka je danes zelo malo. Zdi se, da je potrebno vse razgaljati, medijsko razvpiti. Če te ni v javnosti, ne obstajaš. Jezus pa je tiho prisoten med nami v tabernaklju. Ne potrebuje reklame. On vedno deluje in prav v tej tihi prisotnosti in trpljenju je največja moč zgodovine. Učimo se ob Njem tišine, ponižnosti, pravzaprav prave ljubezni.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si