Ko so se dopolnjevali dnevi, v katerih naj bi bil Jezus vzet v nebesa, se je tudi sam odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal.
Nato so odpotovali v drugo vas. Ko so potovali, mu je nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je rekel: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,51-62)
Današnji odlomek govori o tem, da je Jezus na poti v Jeruzalem. Pred njim gresta učenca, da bi mu pripravila prostor, kjer se bo lahko odpočil. V samarijski vasi jih ne sprejmejo. Samarijani so za Jude namreč nekakšni odpadniki od vere, zato so se jih izogibali. Očitno jim ti znajo tudi vrniti. Učenca bi zato nad tiste, ki Jezusa ne sprejmejo, poslala ogenj z neba in jih pokončala. Jezus pa ju pograja. Na nek način je logično. Jezus je sočuten, usmiljen, potrpežljiv, zato učenca v njuni ihti in maščevalnosti ustavlja.
Vendar, ko gredo naprej, pokaže Jezus drugačno podobo o sebi. Slišali smo, da mu nekdo reče: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« Pričakovali bi podobno sočutje in potrpljenje, kot ga je imel s Samarijani. A Jezus učence glede zahtevnosti hoje za njim skoraj straši.
Prav tako je neusmiljen do človeka, ki ga sam povabi, naj se mu pridruži. Slišimo: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Ta bi rad počakal, da oče umre. Ko ga bo pokopal, se bo mu pridružil. Jezus pa mu pravi, da za oznanjevanje Božjega kraljestva ni nobenega čakanja. Življenje je potrebno živeti na polno. Mrtvi pa naj pokopljejo mrtve.
Potem pa je tu še tretji, ki pa je sam izrazil željo, da bi šel za Jezusom. Ta mu reče: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus mu odgovori: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«
Kaj vidimo v tem odlomku? Najbolj bode v oči dvojna Jezusova drža. V uvodu vidimo, da je Jezus do Samarijanov, ki ga ne sprejmejo, zaščitniški. Pograja učenca, ki se jim hočeta maščevati. Na drugi strani pa je Jezus izredno zahteven do učencev, ki jih kliče, naj hodijo za njim. Takšno držo goji pravzaprav vse življenje. Do oddaljenih je vedno izredno pozoren in razumevajoč. Do 'domačih' kot so učenci ali pa farizeji in pismouki pa je nepopustljiv, pogosto zelo trd.
Zakaj? Vprašajmo se, kaj se skriva za odločnostjo učencev in kaj za Jezusovo odločnostjo? Učenca bi se rada maščevala, ker sta zavrnjena in ju je to prizadelo. Tudi Jezusa gotovo boli zavrnitev, vendar pri njem maščevanje nikakor nima prostora. Z vsemi besedami in s svojo držo ne skrbi zase, ampak vedno za bližnjega. Vse bo naredil, da se bo drugemu približal in mu pokazal možnost za vstop v nebeško kraljestvo.
Zakaj pa je potem, ko nekdo hoče hoditi po tej poti v nebeško kraljestvo, tako trd in neizprosen? Ker bi ljudje radi pozabili, da so na poti. Jezus opozarja, da na tej poti ni udobnih postankov: Sin človekov nima, kamor bi glavo naslonil. Gre za neprestano prizadevanje za rast, ki nima lagodnega počitka. Hoja za Jezusom ima pred očmi oznanjevanje Božjega kraljestva, zato je vse ostalo postransko, celo želja, da bi pokopal svojega očeta. Dom je vedno skušnjava, da bi se vračali k svojemu začetku in na nezrel način skušali pridobiti tisto, kar je šlo že mimo. Hoja za Jezusom je pot neprestanega spreminjanja in spreobračanja.
V tem odlomku vidim torej predvsem dvoje. Najprej, da je Jezusova drža do tujcev in oddaljenih zelo drugačna od drže do domačih. V svojem temelju pa je ista. Vse dela iz ljubezni do človeka. Navzven je do tujcev razumevajoč in sočuten, da bi jih z ostrino ne odvrnil od poti v Božje kraljestvo. Do svojih oz. tistih, ki bi radi hodili za njim, pa je brezkompromisen. Ne daje prostora iluzijam o lahki in široki poti v polno življenje. Pot za njim zahteva jasno odločitev. On sam je merilo za to pot, ne mi oz. ta svet. Kdor se odpravi za njim, se mora poslavljati od zgrešenih predstav in odločno oznanjati Božje kraljestvo. Ni prostora za vrtenje okrog sebe in iskanje ugodja, ne doma, ne na poti.
Zelo drugače pa se pogosto obnašamo kristjani. Naša drža je podobna drži prvih učencev na začetku njihove poti. Do oddaljenih smo radi izredno trdi, do sebe pa zelo prizanesljivi. Na poti bi iskali različne ugodnosti od pomembnosti, do udobja. Jezus jasno pove, da je hoja za Njim mogoča le, če ga hočemo v vsem posnemati. Srednje, lažje poti za Njim preprosto ni.
Pred nami je čas dopustov in počitnic. Ne pozabimo, da smo kot Jezusovi učenci vedno na poti. Prizadevajmo si, da bo tudi v tem času vse služilo naši osebni rasti in oznanjevanju Božjega kraljestva.
