Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«
Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« (Lk 10,1-12.17-20)
Slišali smo, da je Jezus poslal pred seboj učence po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Tako tudi danes pošilja svoje učence, posvečene, poročene in neporočene med ljudi, da bi oznanili njegovo veselo novico. Pretekli teden je bilo na praznik apostola Petra in Pavla v Sloveniji posvečenje. Žal so bili posvečeni le štirje novomašniki. Gotovo je zato več vzrokov. Čas, v katerem živimo, do vere ni prijazen. A verjetno je prav, da se vprašamo globlje. Ali danes človek res ne potrebuje veselega oznanila? Ali v obilju, v katerem še vedno živimo in ga uživamo, res ni prostora za Boga? Ali je težava, da ga posvečeni ne znamo približati in verniki ne v tem duhu živeti?
Vedno, ko se pripravljamo na oratorij, vidim v mladih globoko željo po lepem. Trdno verjamem, da je Bog tudi danes odgovor za vsakega od nas. Težavo pa vidim v dvojem: nikomur se ne ljubi preveč truditi za karkoli. Dobro pa vedno zahteva napor. Najraje bi zagrabili za tisto, kar je lažje in zato gre vera mimo nas. Drugo težavo pa vidim v tem, da smo oznanjevalci togi in oznanila ne znamo približati današnjemu svetu in človeku.
Ko smo se v pripravah srečevali z letošnjim oratorijskim likom, tj. svetim Ignacijem Lojolskim, smo lahko videli, da je še vedno aktualen in da je njegova pot do Boga in za Njim, lahko tudi naša pot. Na kratko se ustavimo ob njegovem življenju in ob mislih, h katerim nas Ignacijevo življenje spodbuja.
Ignacij je želel postati vitez. S tem bi pridobil tako zelo želeno slavo, pomembnost in sprejetost od svojih domačih. A to hrepenenje je Bog v bitki s Francozi obrnil v drugo smer. V boju je bil težko poškodovan. Dolgo je moral okrevati. V njem je še vedno tlela želja po uspehu, a ko je zmanjkalo romanov, ki so mu v dolgotrajnem okrevanju lajšali čas, je dobil v roke življenje svetnikov in Jezusovo življenje. Spoznaval je, da postane ob prebiranju romanov razdražljiv, ob svetnikih in Jezusu pa najde mir. To je pomenilo začetek njegovega spreobrnjenja. V poti za Jezusom je našel mir in začutil klic, ki smo ga danes slišali v evangeliju. Želel je oznanjati veselo novico. Ni ostal mlačen. Podal se je na novo pot. Pri tem so sledile mnoge ovire. Kot odrasel je moral sesti v šolske klopi z otroki, pri oznanjevanju ga je Cerkvena inkvizicija večkrat spravila v zapor itd. A Ignacij je v premagovanju ovir vztrajal. V sebi je čutil lepoto poklicane poti. Ni popustil. V zavzetosti je vedno bolj videl potrebo, da spoznanja in življenje deli z drugimi. Postopoma je postajal vitez za druge in prinašal veselo oznanilo ljudem v različnih stiskah. Ko so se mu pridružili prijatelji, je ustanovil družbo Jezusovo oz. jezuite. Organiziral je pomoč za revne, za otroke in prostitutke ter druge. Vse okrog sebe je navduševal za Boga in dobro.
Ob pogledu na Ignacijevo življenje, smo našli spodbude tudi zase. Da bi postajali resnični vitezi za druge, smo oblikovali naslednja gesla:
Borim se da:
Jezus pošilja učence oznanjat Evangelij. Ob Ignacijevem življenju lahko vidimo, da je vera tudi danes lahko živa. Poglejmo si gesla od bliže.
Mar ni skušnjava tega sveta, da z različnimi nakupi, novicami in še čem, zapolnimo vsa naša hrepenenja po lepem, polnem življenju? Naša vera je neprestano prizadevanje, da ne ugasnemo hrepenenj, ki jih je v nas položil Bog. Ta svet jo še vedno potrebuje.
Tako z lahkoto sledimo različnim ponudbam. Ignacij nam kaže nujnost tehtanja. V življenju niso vse stvari enako dobre. Če je merilo evangelij, bomo lažje prepoznali resnično dobro. S tehtanjem in presojanjem bo naše življenje bolj polno.
Vera je plavanje proti toku. Zavzeti se moramo za pot, v katero verjamemo, in premagovati moramo ovire. Vsi bi raje plavali s tokom. Prav vera nam pomaga, da ohranjamo jasno smer, da z molitvijo in zakramenti črpamo moč za boj: da smo zavzeti in vztrajni v boju za dobro.
Čeprav imamo po naravi roke obrnjene k sebi, pa nas svetniki spominjajo, da smo ustvarjeni za druge. Naš cilj ne more biti naš trebuh, naše udobje. Kdo nas bo vabil na pot življenja za druge, če v nas ugasne vera. To še vedno potrebujemo, četudi se zdi, da je nekaj zastarelega. Vztrajajmo v tem življenju in ga približujmo ljudem okrog sebe.
Tako lahko vidimo, da smo tudi mi poslani v svet. Kot je Jezus pošiljal svoje učence, danes pošilja tudi nas. Božje kraljestvo je še vedno odgovor na naša hrepenenja. Vstopajmo vanj in na to pot vabimo tudi druge!
