n18 - Jezus svari pred lakomnostjo

Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.«

Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹

Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.« (Lk 12,13-21)

Biti bogat v Bogu

Današnji evangelij nas podobno izziva kot tisti pred štirinajstimi dnevi, ko smo brali o Marti in Mariji. Ali se še spomnite, kaj je bolje: sedeti pri Jezusovih nogah ali streči? Ugotavljali smo, da ni vprašanje streči ali poslušati, ampak izbrati boljši del, ki pa ni v zunanji drži temveč v notranjem razpoloženju. Marta je v sebi zadušila otroka. Izgubila je veselje, pohodila svoja hrepenenja, zato je delala z veliko težavo in zavistjo, da Marija sedi ob Jezusu in ga z veseljem posluša. Ohraniti v sebi veselje, se veseliti sebe, bližnjega in Boga, to je boljši del, ki nam ne bo odvzet. Nekako tako smo razmišljali pred štirinajstimi dnevi.

Pretekla nedelja nam je ponudila potrditev temu razmišljanju, ko smo brali, kako je Jezus učil učence moliti. V prvem delu molitve očenaš smo lahko našli dodatno pojasnilo, kaj pomeni izbrati boljši del, ki nam ne bo odvzet. Saj poznamo prve besede: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja! Če ostanemo pri Marti in Mariji si lahko predstavljamo, da Boga ne posvečujemo bolj s sedenjem ob Jezusovih nogah, kakor s strežbo. Za Jezusa, ki je prišel, da bi stregel in ne da bi mu stregli, ne more biti vprašanje streči ali poslušati. Gre za vprašanje, s čim posvečujemo Boga, s čim ga postavljamo na prvo mesto. Ker je Jezus prišel, da bi imeli življenje v obilju, si želi, da bi se življenja veselili, ne pa nesrečni stregli. Želi si, da bi življenje našli v Njem, ne pa tekali gor in dol z lonci in bili nesrečni. Marija je v tistem trenutku polnost našla v poslušanju, zagotovo pa ji ni bilo odveč postreči, sicer je Jezus ne bi pohvalil. Življenje v obilju je v izpolnjevanju božje volje oz. v posvečevanju njegovega imena. To pa je mogoče tako s poslušanjem kot s strežbo.

Čemu tako dolg uvod v razmišljanje ob današnjem evangeliju? Ker nas pri tem odlomku in pri podobnih rado zanese, da zgrešimo bistvo. Skozi stoletja smo pogosto povzdigovali poslušanje, sicer pa ostali pri slavljenju Marte, ki streže. Hvalili smo Marto, pa čeprav je na smrt ljubosumna in nesrečna. Podobno se nam lahko zgodi tudi pri današnji priliki.

Kaj je pravzaprav narobe z našim gospodarjem, ki mu je polje dobro obrodilo? Takole si je rekel: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Ali bi bilo bolje, da bi vse razdal in bil prihodnje leto lačen? Ali je narobe, da si je rekel: Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje! Mar ne delamo tega na dopustu, pa še kdaj vmes, ko z veseljem sedemo za mizo, se poveselimo letine, opravljenega dela, dobre družbe? Kaj je tu narobe? Če pogledamo na Jezusa, se je pogosto veselil na gostijah. Zato so mu tudi očitali, kot pravi na nekem mestu: »Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: ›Demona ima.‹ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: ›Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov;‹ in modrost je bila opravičena po svojih delih.«

Jezus priliko o bogatašu pojasni z besedami: »›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.« Odgovor je torej biti bogat v Bogu. Ta odgovor smo pogosto pojasnili s tem, da se je potrebo odpovedati bogastvu. Podobna skrajnost kot pri Marti in Mariji. Vendar tudi tu ni glavna težava v bogastvu, ampak kje je naše srce. Na kaj smo navezani, kaj nam daje ceno? Tudi na to vprašanje odgovarja molitev očenaš. Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja. Biti bogat v Bogu pomeni, da si neprestano prizadevamo s svojim življenjem posvečevati Boga. Pomeni z življenjem kazati Nanj. Težava je, da se pogosto ob tem, kar imamo, zavrtimo okrog stvari in pozabimo na Stvarnika, okrog užitka in pozabimo na ljubezen. Ko imamo vse, kar potrebujemo, pozabljamo na izpolnjevanje božje volje. Ko nam gre dobro, pozabljamo, da naj služimo Bogu in nismo sami svoji gospodarji.

Nič ni narobe z bogastvom niti s strežbo! Vedno znova je vprašanje, ali s tem, kar imamo, kar delamo in ne nazadnje, kar smo, izpolnjujemo božjo voljo ali pa se vrtimo okrog samih sebe. Zato se svetniki niso zgražali nad bogatimi, ampak so z veseljem delili vse, kar so imeli, druge pa k temu spodbujali. Veselimo se torej tako pri delu, jedi ali pijači, da nam Bog podarja vse, kar potrebujemo. S svojim življenjem, tem kar smo in kar imamo, pa posvečujmo Njegovo ime.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si