Tisti čas je Jezus prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovóril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.« (Lk 10,38-42)
V teh dneh sem veliko razmišljal, zakaj je toliko prezira v naših krščanskih vrstah. Zdi se, da je najlažje prikrito prezirati. Mogoče pa se tega niti ne zavedamo, saj to dihamo vse življenje. Kaj počnemo? Če nekdo trdo dela, prikrito sporočamo, naj se že vendarle ustavi, češ kaj mu je to potrebno?! Če kdo počiva in si kaj privošči, nam spet ni prav, ker razsipava z denarjem in živi na veliki nogi. Ko je nekdo prijazen, razmišljamo, kaj ima za bregom, ko pa je osoren, spet preziramo njegovo neotesanost. Pravzaprav nam nič ni prav, čeprav se največkrat delamo, da je vse v redu.
Popolna slika tega so otroci, ki nas ne pogledajo, se za naše spodbude ali pozdrave ne zmenijo, skratka preprosto ignorirajo in prezirajo. Če so naši, jih opravičujemo, če so sosedovi, pa se še naprej zgražamo in preziramo. Zakaj tako?
V današnjem evangeliju nam Marija in Marta na nek način predstavljata dva pola življenja. Lahko bi rekli, da upodabljata geslo Moli in delaj. V pravem razumevanju Jezusove drže do Marije in Marte vidim odgovor na zgoraj omenjeno dilemo in na veselo uresničevanje tega gesla.
Kako pa smo običajno razlagali ta odlomek? Na prvi pogled je jasno, koga je Jezus pohvalil in koga pograjal. Jezus je pohvalil Marijo, ki se je usedla k njegovim nogam in ga poslušala. Tako smo rekli, da je zelo pomembno, da se ustavimo za molitev. A ker mora nekdo tudi skuhati in pospraviti, smo naglušno preslišali Jezusovo kritiko Marti in smo rekli, da je tudi ona pridna in smo na god svete Marte praznovali dan vseh gospodinj in vseh, ki nam kakorkoli postrežejo. Dodali smo le, da se mora Marta naučiti tudi usesti se. To je vse.
Jezus pa ne govori, katera od njiju je boljša, bolj pridna ali bolj zvesta učenka. Pravi le, da je Marija izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet. O čem govori? Kaj je ta boljši del? Jezus je prišel, da bi nam vsem prinesel veselo oznanilo, tj. oznanilo miru in ljubezni. Marija se očitno za to oznanilo zanima in bi rada izvedela o njem in o Jezusu kar največ. Rada bi razumela, kako naj pride do miru in ljubezni. Najbrž se ob omenjeni situaciji tudi sprašuje, kaj bi morala storiti. Predstavljam pa si tudi Martine poglede na Marijo, s katerimi jo prebada in ji sporoča, naj se vendarle že dvigne. Kako si lahko dovoli takšno lenobnost?! Mogoče še več, kako lahko kot ženska kar seda k nogam moškega. Kaj le se ji dogaja? Poleg njene lenobe sprezira še njene strasti, ker se ne zna obvladovati in sedi pri nogah čednega moškega in ga pozorno opazuje in posluša.
Verjetno je prav, da se ponovno spomnimo, kako je Ignacij Lojolski prišel do novega življenja. Da ne bi prezirali bližnjih, se moramo ustaviti pri sebi, se imeti radi. To pa pomeni, da:
Marija je vsemu temu sledila. Izbrala si je najboljši del, tj. ljubezen, mir, veselje in na tem gradila svoje življenje. Veselila se je sebe, da se je mogla veseliti drugih. Marta pa se je zavrtela v izpolnjevanje pravil. Strežba očitno ni bila njena želja, ampak krivica in neprijetna dolžnost. Ker se ni znala veseliti same sebe, se ni mogla veseliti ne gosta, ne sestre.
Najboljši del je torej tisto, kar nam dejansko želi prinesti Jezus sam: veselje nad seboj in nad življenjem. Šele v tej luči postaneta lepa tako delo kot molitev. Oboje služi istemu tj. polnemu življenju. Znotraj tega pogleda ni prostora za prezir. Izberimo torej boljši del, da bi lahko z veseljem služili ali poslušali.
