Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naúčil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!«
In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovóril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje.
Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.
Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« (Lk 11,1-13)
Zelo pogosto najdemo odgovor oz. temeljno sporočilo evangeljskega odlomka zapisano na koncu besedila. Tokrat so učenci prosili Jezusa, naj jih nauči moliti. Jezus jim je dal zelo kratko navodilo. (Pri Luku je še krajše kot pri evangelistu Mateju.) Takole beremo: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!« In kaj nam Jezus na koncu odlomka, ko nas vabi, naj prosimo in trkamo, obljublja? Takole pravi: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«
Poglejmo, kako naj molimo in kaj naj prosimo?
Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo.
Prvi del molitve predstavlja prebujanje zavesti, da je Bog dober oče. Prva prošnja je v tem, da ga posvečujemo. Posvetiti pomeni izvzeti iz vsakdanje rabe in prestaviti v posebno rabo. Torej naše življenje naj z molitvijo dobiva nov pomen in smisel. V celoti naj bi bilo posvečeno Bogu in z njim naj bi ga slavili. S tem naj bi prihajalo med nas Njegovo kraljestvo. Pri Mateju je poudarjena še Njegova volja, ki je tudi tu jasno nakazana.
Drugi del molitve se glasi: Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!
Drugi del je torej prošnja za vsakdanji kruh in odpuščanje. To je zelo razumljivo. Najbrž za vsakodnevne stvari najraje prosimo. Pred kakšno skušnjavo naj bežimo? Če gledamo molitev kot zgodbo v zgodbi, odlomek znotraj odlomka, je mogoče najti enoten odgovor. Kakor se molitev zaključuje s skušnjavo, se odlomek zaključi z obljubo Svetega Duha. Naj ne pademo v skušnjavo lahko torej povežemo z zaključkom odlomka, kjer Jezus obljublja Svetega Duha. Pri vsem, kar prosimo, bomo po njegovih besedah prejeli predvsem Svetega Duha. Z njim pa nam obljublja, da ne bomo padli v skušnjavo – največja je od nekdaj v tem, da bi živeli brez Njega.
Ko je Jezus učencem obljubljal Svetega Duha, jim je govoril, da bodo po njem prejeli tolažbo in spoznanje. Sveti Duh je duh Tolažnik, ki jih bo učil vsega in spomnil vsega, kar jih je Jezus učil.
Celotna molitev je vsaj na videz precej drugačna od Abrahamove molitve v berilu iz Stare zaveze, ko prosi, naj ne pokonča Sódome in Gomóre. Abraham se sicer zaveda svoje majhnosti, a prosi zelo konkretno. Mogoče bi bilo bolje rečeno, da Boga roti, naj mest ne pokonča. Ali s tem posvečuje Gospodovo ime? Vsekakor mu daje prvo mesto, saj se zaveda, da uslišanja ni vreden. Dajal mu bo slavo, četudi ga ne bi uslišal. V tem smislu ostaja v celoti odprt za Boga. Naša molitev pa je pogosto samo rotenje Boga, brez izražanja popolnega zaupanja.
Bistvo molitve je posvečevanje Boga in klicanje pomoči Svetega Duha. Molitev naj bi bila v prvi vrsti prošnja, da bi razumeli, kaj Bog od nas pričakuje in da bi se z ničemer od njega ne oddaljili. Gre za preprosto šolo ponižnosti in svetosti. Vsaka molitev naj bi nas vedno vzgajala v ponižnosti. Z njo postavljamo Boga v središče. Ko molimo, kličemo med nas Svetega Duha, ki nas vzgaja v izpolnjevanju Očetove volje. Brez popolne predanosti Njemu, ki vse vodi, takšno izpolnjevanje sploh ni mogoče. Čeprav prosimo tudi za kruh, s tem prosimo najprej za ponižnost. S prošnjo priznavamo Bogu predvsem njegovo absolutno moč.
Moliti torej pomeni izročati se Bogu. Stopati v šolo ponižnosti in svetosti. Le v priznavanju svoje majhnosti je prostor za posvečevanje Boga.
