Ko je Jezus v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Ko je videl, kako si izbirajo prve sedeže, je povabljenim povedal priliko. Govóril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Tistemu, ki ga je povabil, pa je govóril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.« (Lk 14,1.7-14)
Jezus je zanimiv v svojem opazovanju in komentiranju dogodkov okrog sebe. Ves čas ga farizeji budno nadzorujejo. Opazujejo njegova dejanja in skrbno pazijo na njegove besede. On pa kot da ga nobena stvar ne more ustaviti. Svoboden je vseh ozirov. Pomislimo, kako bi danes izpadlo njegovo govorjenje.
Ko je Jezus prišel na gostijo je opazoval, kako se povabljeni posedajo. Opazil je, da nekateri tekmujejo za prve sedeže. Ali si lahko predstavljate, da ste se vi usedli na prvo mesto? V tem pa slišite Jezusov komentar: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe …« Kaj bi si mislili? Najbrž bi si rekli: »Kdo je ta, da si drzne tako govoriti. Za koga se ima, da se spotika ob vsakega.«
A Jezus se ne ustavi pri gostih. Potem se 'loti' še gostitelja. Najbrž je opazil goro koristoljubja, hinavščine in ugajanja, zato je gostitelju rekel, naj ne vabi tistih, od katerih lahko pričakuje povračilo. Ljubezen namreč ni v tem, da dajemo tistemu, ki nam lahko povrne, ampak da dajemo brez plačila. Predstavljajte si, kako bi se počutili v vlogi gostitelja.
Mislim, da danes nismo zreli ne za opominjanje in ne za sprejemanje opominov. Nismo sposobni opominjati iz ljubezni, da bi se v odnosih kaj spremenilo. Prav tako ni nobene pripravljenosti, da bi dobronamerne opomine sprejemali. No, lahko nas tolaži dejstvo, da v Jezusovem času ni bilo dosti drugače. Ker je Jezus presegel mejo dopustnega, so iskali, kako bi ga lahko po krivem obsodili in umorili. V tem so bili uspešni.
Ne glede na to, koliko smo sposobni opominjati in sprejemati opomine, pa smo poklicani, da živimo evangelij. Prepričan sem, da je ena prvih duhovnikovih nalog prav opominjanje in opozarjanje na zgrešena ozadja naših dejanj. Seveda, če opominjamo, smo kot prvi dolžni opomine tudi sprejemati. Vprašanje je torej, ali se te vloge duhovniki zavedamo in tudi, ali je v zavesti vernikov, da je to nujna vloga njihovih pastirjev.
Podobno pa ste tudi verniki dolžni opozarjati drug drugega in si prizadevati za prečiščevanje ozadij dejanj. Ta niso nepotrebni psihologizem, ampak temelj zdrave duhovnosti. Nič ne pomaga, če se pogosto delamo ponižne, ob vsakem opominu pa prekinemo odnos za nedoločen čas. Če kaj govori o ponižnosti, potem je to sprejemanje opominov. Pa tudi opominjanje iz ljubezni govori o ponižnosti, kajti lažje je molčati, kot opozarjati. Lažje je ostati lep v senci, kot stopiti pred druge, da te v svojih kritikah lahko 'raztrgajo'.
V današnjem odlomku pa vidim še eno plat Jezusove drže. Zanimivo je, da Jezus zelo spoštljivo ogovori o človekovi imenitnosti. Ne pravi, da smo vsi najboljši in najbolj imenitni. Pravi, da se lahko pojavi nekdo, ki je imenitnejši od tebe. Torej Jezus spoštuje hierarhijo in spoštuje prva mesta. Vsemu pa daje ceno tako, da nas opozarja na naša hrepenenja, ki se skrivajo v ozadju vsega tega. Radi bi bili pomembni in vredni. S tem ni nič narobe. Prav je, da se to kaže tudi na gostiji in pri sedežnem redu. Vendar Jezus opozarja, da ima vse svojo najvišjo vrednost v ljubezni, ki se skriva v ozadju naših dejanjih. Vabi nas, da presegamo, ne da rušimo, običaje in navade; da vsemu, kar delamo, dajemo pridih večnosti; ko v svet hierarhije, urejenosti in zunanje lepote, dodamo darovanjsko ljubezen. V luči ljubezni, bo tudi zunanji svet postajal lepši.
Tako lahko vidimo, da nas je Jezus skozi poletje vedno znova vabil, naj ovrednotimo zunanji svet. Naj se ga veselimo tako pri počitku kot pri delu, na gostijah kot pri vsakdanjih obedih. Ta svet je lep! Vabi nas, da ga naredimo še lepšega s svojo ljubeznijo. Ljubezni pa ne bo, če se ne bomo ustavljali ob svojih ozadjih, o njih spregovorili in se spodbujali, da jih prečiščujemo.
