Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posádil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim!
Védite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pústil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?«
Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel ob dnevu, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.« (Lk 12,32-48)
Današnji odlomek je zelo preprost. Jezus naše življenje postavi v luč takratnih odnosov med gospodarjem in oskrbnikom. Čeprav se v prvem delu lahko zapletemo v misel, kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce, nam je na koncu jasno, o čem govori. Ne gre za to, da bi morali delati nekaj posebnega, posebej božjega. Gre za preprosto življenje v službi Gospodarju. Jezus vidi, da je sam odnos med oskrbnikom in gospodarjem, čeprav sam po sebi jasen, pogosto zelo klavrn. Najbrž je večkrat doživljal držo, ki jo izraža neodgovorni oskrbnik, ko pravi: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati.
Če prenesemo naš odnos na Boga, potem je jasno, da nas vabi, da se sprašujemo ali smo z veseljem v njegovi službi ali pa se veselimo tega, da je daleč od nas in lahko vse delamo po svoje. V tem se spet vrnemo k razmišljanjem, ki so nam jih ponujali evangeliji preteklih nedelj. Ob Marti in Mariji smo razmišljali, da ni odločilno ali strežemo ali poslušamo, ampak da delamo tisto, kar od nas pričakuje Bog. Ta pa si želi predvsem, da se življenja veselimo in vidimo drugega. Sledila je prošnja učencev, naj jih nauči moliti. Videli smo, da nas Jezus v prvem delu molitve očenaš neprestano vabi, naj se ustavimo pri svojem nebeškem Očetu. Molitev je prizadevanje, da z življenjem posvečujemo Njegovo ime, da med nas in po nas prihaja božje kraljestvo in da izpolnjujemo Njegovo voljo. Preteklo nedeljo pa nas je evangelij vabil k razmišljanju, kako biti bogat v Bogu. Ni narobe, če imamo, če dobro jemo in pijemo ter počivamo. Težava je, če pozabljamo, da smo v službi Gospodarja in nismo sami svoji gospodarji.
Kaj lahko ob vseh evangelijih, ki pravzaprav govorijo o istem vprašanju, še dodamo? Kljub preprosti logiki se pogosto tudi kristjani zelo oddaljimo od Boga. Kako in zakaj? Mogoče niti ne v luči slabega oskrbnika, ki začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati. Večjo težavo vidim v tem, da v nas sploh ni zavesti, da smo v službi dobremu Gospodarju oz. Očetu in da smo med seboj njegovi ljubljeni sinovi in hčere. Mislim, da nas od tega odvrača nekaj zgrešenih drž. Poglejmo samo tri:
Krščanska vzgoja ni temeljila na evangeljski logiki, ampak je ostala v logiki Stare zaveze. Jezus nas, kot smo videli, vabi v razmišljanje, kakšen je naš odnos z dobrim Očetom, mi pa smo ostali pri zapovedih in prepovedih. Nič ni narobe z zapovedmi. Smiselne so pa vendarle samo, če so v službi odnosa. Prav je, da se držimo zapovedi, vendar morajo te voditi k ljubezni do sebe, Boga in bližnjega. Kako naj namreč služimo Bogu, če se nanj niti ne oziramo, oz. se nanj oziramo samo glede obiska svete maša ipd. Jezusovi učenci se niso pogosto postili, zato so se drugi zgražali. Jezus pa je želel predvsem veselje, ne pravila, želel je sočutje do gobavih, bolnih, preziranih. Mar kristjani v logiki Stare zaveze res zmoremo vse to?
Ko ostajamo v luči zapovedi in prepovedi, ni prostora za živ odnos z Bogom. Jezus želi, da se kot služabniki do gospodarja, tudi do Očeta neprestano sprašujemo, kaj On pričakuje od nas. Enkrat pričakuje, da strežemo, drugič da poslušamo, enkrat nas vabi k počitku, drugič k veselju v trdem delu. Ves čas pa si želi, da bi bili polni življenja in veselja v njegovi službi.
Gre torej za ustvarjalen in sočuten odnos z dobrim Očetom ter brati in sestrami. Jezus želi v nas prebuditi otroka, ki se veseli, da ga Oče ljubi, otroka, ki očetu zaupa, ne glede na zahtevnost nalog ipd. Kristjani pa smo kvečjemu manj čuteči in sočutni od nevernih. V okviru vseh pravil, smo pohodili svoja čustva in čutenja. Med nami ni sočutne, nežne pozornosti. Pogosto je le teženje k hladni matematični brezhibnosti, ki topline ne pozna. Pozna le logiko prav in narobe, dobro in slabo. V življenju pa je pogosto vsakega malo, tako v nas kot v bližnjih.
V teh vročih poletnih dneh, dneh dopustov in počitka, se mogoče vprašajmo, ali smo kot kristjani veseli sebe, Boga in svojih bližnjih. Ali vzamemo za res svoj notranji svet doživljanja, se ob njem ustavimo in o njem pred Bogom razmišljamo? Ali znamo svoja doživljanja, čutenja deliti s svojimi bližnji? Ali je vse le bolj ali manj hladno izpolnjevanje gospodarjevih naročil? Jezus vsekakor želi, da bi bili veseli sebe in ponosni, da imamo takšnega Gospodarja in okrog sebe toliko bratov in sester. Evangelij nas vabi, da presegamo starozavezno logiko pravil in med seboj gradimo odnose po Jezusovem zgledu. Njemu so bile blizu nežnost, sočutje, toplina. Kot njegovi učenci in učenke se ob Njem učimo vsega tega.
