Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Lk 14,25-33
Za Jezusom gredo velike množice, On pa bi jih očitno rad presejal. Ko govori o zavračanju oz. celo sovraštvu do domačih in samih sebe, o stroških pri zidavi stolpa in preštevanju vojske, se zdi da hoče od sebe odgnati vse, ki ne mislijo resno. Zdi se, da hoče sporočiti, naj za Njim hodi le tisti, ki je pripravljen trdo delati in mnogo izgubiti.
Te besede niso popolna novost v judovski tradiciji. Spomnimo se, kako že v Mojzesovi knjigi beremo, da bo mož zapustil očeta in mater, se pridružil ženi in bosta postala eno telo. Kljub izrednemu poudarku, ki ga tradicija daje domu in družini, že Stara zaveza pričakuje, da mož zapusti očeta in mater, sicer v zakonski zvezi ne more z ženo postati eno.
Jezus to tradicijo dopolni s hojo za Njim. Kot bi hotel reči, da je hoja za Njim podobna poročni zavezi. Kdor hoče iti za Njim, naj tako najprej odide od doma, zapusti domače. Potem mora zapustiti tudi sebe, tj. odpovedati se mora staremu človeku, ki ga vleče v stare tire.
Ko sem pred približno petintridesetimi leti stopil kot študent k lazaristom, so mi dali jasno vedeti, naj se poslovim od doma in ga zapustim. Tega nisem razumel: »Zakaj bi moral zapustiti dom? Če je bil dober, da me je pripeljal do vstopa v posvečeno življenje, zakaj bi se mu moral potem izogibati?« Najbrž bi bilo vse bolj logično, če bi kdo vedel, zakaj to počne. Pa nisem dobil nobene razlage, kaj šele, da bi se kdo drug ukvarjal z vprašanjem, ali je od doma resnično odšel ali ne.
Tako je bilo najbrž v judovski tradiciji in je tudi v naši. Nekaj je zapisano, nekaj se tudi počne, večina pa ne ve, čemu vse to. Zelo nazorno je svoje slovo od doma uresničil Frančišek Asiški, ki se je slekel pred škofom in celotnim Asissijem. Očetu je povedal, da odslej ni več njegov oče, ampak da je njegov oče Bog; da hoče služiti le njemu in biti prost vsakega človeškega ozira.
Mislim, da ni težko razumeti, da je vez z domom najtesnejša. Znotraj teh vezi so se ustvarile naše navade in drže. Če hočemo biti svobodni za odnos z Bogom ali bližnjim, se moramo podobno kot Frančišek Asiški sleči. Sleči je potrebno starega človeka, da bi se lahko na novo oblekli. Pa naj bo ta novi človek tvoj bližnji v zakonskem ali posvečenem življenju. Pravzaprav ni srednje poti. Lahko se odpovedujem sebi in temu, kar mi je zaradi mojega doma domače, ter si prizadevam biti scela odprt za bližnjega ali pa prisegam na vse, kar mi je domače.
Ob tem seveda naletimo na bolečino in prizadetost staršev. Jezus s to držo do domačih ne govori, da so starši slabi. Kljub temu da pravi celo: Kdor ne sovraži svojih domačih! Jezus skuša zelo nazorno povedati, da je te vezi potrebno preseči, ker so preprosto omejene in človeka utesnjujejo. Tako je užaljenost pogost odziv staršev pri vzgoji za posvečeno ali zakonsko življenje.
Težava je tudi pri otrocih. Tudi otroci ne bi vzeli Jezusovih besed zares. Težko in ozko pot svobode bi raje prilagodili sami sebi. Tako se dogaja, da otroci pogosto zavračajo svoje starše, jih v marsičem prezirajo, v isti sapi pa iščejo njihovo naklonjenost in korist. To je daleč od Jezusove spodbude. Jezus nikakor ne želi, da bi kogarkoli prezirali. Želi pa, da bi bili v odnosih svobodni, predvsem svojih notranjih vezi.
Jezus je jasen. Slišali smo zaključek današnjega evangeljskega odlomka: »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Danes nas torej posebej vabi, da se ustavimo ob svoji zvezanosti z domom in ob tem, koliko smo te vezi presegli. Ali uspemo stopiti z bližnjim v dialog tako, da ga resnično slišimo in razumemo ali pa so nam v napoto predstave, ki se jih še vedno nismo otresli? Jezus nas vabi na pot, ki ni nikoli končana. Kljub zahtevnosti, ki v nas samih in naših bližnjih včasih zbuja celo odpor, se odpravimo za Njim.
