Tisti čas je Jezus govóril svojim učencem: »Žível je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem gospodarjenju, ker ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.‹
Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto vrčev olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadólžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Spet drugemu je rekel: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto mernikov žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadólžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.
Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega dŕžal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mámonu.« (Lk 16,1-13)
Evangelij, ki smo ga slišali, je precej zapleten. Jezus pohvali pokvarjenega oskrbnika, ki si drzne, kljub temu da bo odstavljen zaradi zapravljanja gospodarjevega premoženja, še zadnji hip svojega oskrbništva zapraviti velik del zaupanih dobrin. Bolj pokvarjeno, kot je ravnal, bi pravzaprav niti ne mogel. Jezus pa ga pohvali, da je ravnal preudarno in dodaja, naj si pridobivamo prijatelje s krivičnim mamonom. Zaključi s povsem drugačno trditvijo: »Ne morete služiti Bogu in mamonu.«
Ob tako zapletenem odlomku je običajno najbolj varno, da se osredotočimo na njegov začetek in konec. Tam se navadno skriva temeljno sporočilo, vse ostalo služi kot pojasnilo. V našem primeru Jezus na začetku govori o neodgovornem oskrbniku, na koncu pa pove, da ni mogoče služiti Bogu in mamonu. Če povzamemo, govori o oskrbniku, ki je zasvojen z mamonom, tj. z denarjem in vsem materialnim, zato ne more biti v poštenem odnosu z nikomer niti z gospodarjem. Ni mogoče namreč služiti duhovnemu in materialnemu svetu hkrati, Bogu in mamonu.
Druga varna pot do pravega razumevanja evangeljskega odlomka pa je postavljanje evangelija v celoto ostalih odlomkov. Ob današnjem se lahko spomnimo preteklega, pa nam bo že marsikaj bolj razumljivo. Spomnimo se, da smo preteklo nedeljo brali o izgubljeni ovci in drahmi ter o izgubljenem sinu. Razmišljali smo prav v luči trditve, ki jo prinaša današnji evangelij, ko Jezus pravi: »Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem.« V tej luči bomo razumeli, da hvali oskrbnika zaradi njegove iznajdljivosti. Da reši svojo 'kožo', je nadvse ustvarjalen. Zavzet je v razmišljanju in ustvarjalen pri izvedbi. Jezus nam s takšno prispodobo sprašuje vest, kako smo zavzeti pri majhnih stvareh in ali nas vodijo k Bogu ali k mamonu.
Ko postavimo odlomek v takšen okvir, lahko varno nadaljujemo razmišljanje v luči odlomka pretekle nedelje. Če pogledamo tri prilike, lahko vidimo, kako Jezus stopnjuje obsežnost zaupanega 'premoženja'. Najprej govori o eni ovci v odnosu do stotih, torej gre za izgubo 1 %, potem govori o drahmi. Žena je imela deset drahem, torej je izgubila 10 %. Nazadnje govori o izgubljenem sinu, ki je eden od dveh, torej gre za 50 %. Če je človek zvest v malem, tj. pri enem odstotku, bo lahko zvest tudi v velikem, tj. pri petdesetih odstotkih. Če je zvest v materialnem, tj. pri ovci, bo zvest tudi v odnosu, tj. pri sinu.
V luči te zvestobe v malem bi rad poudaril nekaj 'malenkosti', na katere smo najbrž pozabili. Radi pozabljamo tisti droben poudarek na koncu evangelija: »Ne morete služiti Bogu in mámonu.« V naših vsakodnevnih odnosih kot tudi v liturgiji mora biti vse naravnano na Boga. Vsak egoizem, preračunljivost in izkoriščanje so v nasprotju z evangelijem. A zdi se, da smo na vse to v Cerkvi neobčutljivi. Če slučajno kdo opozori bližnjega, laika ali duhovnika, da to, kar dela, ni evangeljsko oz. nima čistih namenov, je v Cerkvi preziran. Pomembno je, da nekaj lepo izpade oz. vprašanje ni kako in kaj je nekdo rekel, ampak, kdo je to rekel ali storil. Če je tisti, ki nekaj reče, na družbeni in Cerkveni lestvici dovolj visoko, je vse, kar reče, dobro. Nihče se ne sprašuje o čistosti namenov. Tako smo potem priče raznih zlorab, ki so le vrh ledene gore nekorektnih in izkoriščevalskih odnosov, ko vse služi samo sebičnosti in napuhu. Tudi pri liturgiji zlepa ne slišim komentarjev, da je nekdo pred oltarjem resnično za Boga, drugi pa poje slavo sebi. Kot bi bili slepi za te 'malenkosti'. In vendar je to temelj našega življenja: Služiti Bogu, ne mamonu!
Če pa si nekdo že prizadeva služiti Bogu, pogosto razvrednoti materialni svet. Ne zdi se več pomembno, kako se urediti, obleči, pripraviti slovesne pogrinjke ipd. Prav tako se zdi, da smo v želji, da bi dali spolnosti duhovno razsežnost, razvrednotili lepoto in veselje nad telesnim. Še mnogo drugih stvari bi lahko našteval. Mislim, da je pomembno, da se ob današnjem evangeliju vprašamo dvoje. Najprej, čemu služi vse, kar delamo: Bogu ali mamonu? Ali materialno res služi Bogu ali le naši osebni koristi? Ter drugo, ali znamo biti zvesti v malem? To pa pomeni: Ali znamo v vsaki drobni stvari videti Božjo lepoto, jo vrednotiti in v veselju postavljati pred Boga.
