Tisti čas je Jezus na poti v Jeruzalem šel skozi mesta in vasi in učil. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« (Lk 13,22-30)

Gospod, ali nas boš rešil praznine?

Današnji evangelij nas postavlja pred vprašanje, ki danes za večino ljudi, najbrž tudi vernikov, ni pogosto, in sicer: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« V Jezusovem času je bilo za jude zelo težko. Bili so pod rimsko oblastjo, hudo zatirani, lačni in preganjani. Že v davni tradiciji so iskali odrešenika, ki jim bo prinesel obljubljeno svobodo, mir in blagostanje. V položaju, v katerem so se znašli, je bilo to hrepenenje zelo živo. Zato niso mogli razumeti, da Jezus ne bo odrešenik po njihovih merilih. Ne bo jih rešil rimske oblasti in ne bo jim prinesel materialnega blagostanja. 

Pa vendar, ko so spraševali o tem, koliko bo rešenih, niso spraševali le po trenutni osvoboditvi, ampak so govorili o večnosti. Tudi ta misel je za tisti čas mnogo bolj živa, kot je danes, kar je razumljivo. Življenje je bilo trdo. Pa ne le trdo in težko, ampak tudi kratko. Ljudje so umirali pri štiridesetih, mnogi veliko prej. Le redki so dočakali starost, ki jo poznamo danes. V tem duhu je bilo torej spraševanje o posmrtnem življenju veliko bolj aktualno, kot je danes.

Kljub mnogim družbenim in političnim težavam živimo v izrednem blagostanju. Na splošno si lahko privoščimo več kot kdaj koli prej. Gotovo obstajajo velike razlike med nami. Še vedno pa o hudem pomanjkanju ne moremo govoriti. Revščino merimo po standardih, ki govorijo le o tem, koliko si tega in onega ne moremo privoščiti glede na bogate, ne pa o tem, kako smo lačni in kako nas zebe.

Znotraj takšnega življenja je vprašanje Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili, zelo drugače slišati. Ali je potem brezpredmetno? Ne, najbrž pa moramo tudi tu, kakor pri materialni revščini dvigniti standarde. Recimo, da s tem ne sprašujemo, ali nas bo Bog rešil lakote, ki nas ne tare, lahko pa govorimo o nečem drugem.

Ob tem mi prihaja na misel, ob čem se večkrat ustavim z ljudmi, ki pridejo k spovedi po krajšem ali daljšem premoru. Tisti, ki ne pridejo iz navade, glasno razmišljajo, da so se oddaljili od Boga in Cerkve. Povedo, da gredo k maši le občasno, da molijo bolj včasih kot redno ipd. Vsi ob tem ugotavljajo, da jih je na nek način povozil čas. Ko je zmanjkalo časa in moči za molitev in zakramente, je nastopila praznina. Ne gre za praznino zaradi opuščene navade. Čas, ko bi iz navade šli k maši ali bi molili, se že zapolni. Težava je v tem, da postaja vsakdan vedno bolj siv in prazen. Človek ne ve, za kaj živi, za kaj bi se trudil. Nobena stvar nima več tiste teže, ki jo je imela prej.

Kljub temu da vere najbrž pogosto ne doživljamo kaj več kot navado, pa se, ko ta zmanjka, pojavi bistveno večja luknja, kot bi pričakovali. Ni mi težko razumeti ljudi, ki se oddaljijo. Cerkev v maločem odgovarja na vprašanja današnjega časa. Duhovniki ne prinašamo živega prepričanja, da je življenje brez Boga pusto in prazno. Zato je oddaljevanje od Cerkve logično. Vendar pa pred nami, če ne iščemo globljega odnosa z Bogom in se oddaljimo, nujno zazija praznina.

V tej praznini je vprašanje Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili, logično. Če ga posodobimo, se glasi: »Gospod, ali nas boš rešil praznine?« Jezus nam odgovarja, da se je tudi danes potrebno potruditi in stopiti skozi ozka vrata. Vera iz navade je široka pot, ki ne daje odgovora. Tudi danes drži Jezusova trditev: »So zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« Tisti, ki se sami sebi zdijo pomembni in prvi, ker vestno opravljajo vse verske dolžnosti, bodo lahko tudi zadnji. Oni drugi, ki nočejo poceni odgovorov in se zdijo obrobni, pa bodo zaradi iskrenega iskanja polnega življenja lahko prvi v nebeškem kraljestvu.

Življenje v veri zagotovo daje polnost, ki je ni mogoče najti kjerkoli drugje. V času blagostanja moramo ponovno ovrednotiti, kaj nam prinaša življenje, kakšen Odrešenik je Jezus. Prepričan sem, da je življenje z Njim polno in lepo, brez Njega pa pusto in prazno. Zelo pomembno je, da kristjani s svojim veselim življenjem pričujemo, da smo v tem smislu odrešeni praznine in da verjamemo, da bo polnost tudi naša sreča v večnosti. V tej luči je današnji evangelij enako aktualen kot pred dva tisoč leti. Naj ga živimo tako, da bodo tudi mladi v njem odkrivali novo upanje.