Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.
Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«
In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdélil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.
Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹« (Lk 15,1-32)
Ob priliki o izgubljeni ovci sem se tokrat vprašal, kaj je v našem življenju tisti mali košček celote. Kdo ali kaj je tista ena ovca proti devet in devetdesetim? Mogoče se naše razmišljanje prehitro ustavi ob priliki o izgubljenem sinu. Pa še tisto si razlagamo v luči farizejev. Če že iščemo izgubljene sinove, so ti prave 'zgube', ki naj se jih res 'Bog usmili', pa ne iz naše ljubezni, ampak največkrat, da bo mir in da ne bo sramote. Ob tem želim izreči globoko spoštovanje staršem, ki jih poznam, ki bi dali vse, da bi svoje otroke potegnili iz zablod. Vendar družba in Cerkev nista takšna kot posamezni ljubeči starši. Eno in drugo je zapadlo videzu in funkcionalnosti. Papež Frančišek govori o družbi odmetavanja. Jezus nas želi s priliko o izgubljeni ovci naučiti temeljne drže, ki jo ima Bog do celotnega stvarstva.
Poglejmo, kaj počnemo mi in kaj počne Bog. Pred menoj na mizi je noga profesionalnega paličnega mešalnika. V njej so se izrabili ležaji. Ležaji in vse, kar je potrebno kupiti za popravilo stanejo polovico celotnega kosa, zato se ne splača popravljati. Tudi narejeno je tako, da je skoraj nemogoče, včasih pa popolnoma nemogoče, popravljati. Ob malenkostih se ne ustavljamo več. Vržemo proč in kupimo novo. Ne gre za en procent vrednosti celote, gre za 50%, pa se ne izplača.
Če bi Bog tako delal, pomislite, kakšni bi bili travniki? Samo velike reči bi izdelal do konca. Z malenkostmi se ne bi ukvarjal. Čemu bi zapravljal čas? Pri nas se nič ne splača, On pa je tudi v drobnih stvareh neskončno ustvarjalen. Bolj ko znanstveniki preučujejo svet, bolj spoznavajo njegovo neskončnost tako v velikem kot v malem.
Ker se nam v materialnem svetu nič ne splača, postaja žal temu podobna tudi naša drža do odnosov. Mislimo si: Kdo se bo ukvarjal z malenkostmi v odnosu? Saj se ne izplača! Naše vodilo je: samo da bo mir. Pred nekaj nedeljami smo brali, kako Jezus zase pravi, da je prinesel razdeljenost. Čemu razdeljenost? Ker vsaka malenkost šteje! Spomnimo se, kako smo brali, da se je nesramno obnašal do gostov in gostitelja. Goste je grajal, ker so se grebli za prva mesta, gostitelja pa, ker je vabil le imenitne, da bi mu ti lahko vrnili. Nepotrebne malenkosti, bi kdo rekel. Še več: Kaj se vtika v stvari, ki niso njegove? Zakaj ne pusti stvari pri miru?! In vendar: Mar ni to tista ovca, zaradi katere se Jezus odpravlja v trnje?
Poglejmo, kaj pravzaprav dobri pastir naredi, ko gre po izgubljeno ovco. Pomislimo, kaj doživlja, ko ob preštevanju ugotovi, da mu ena manjka. Najbrž kot skrben pastir, ki ima rad ovce, začuti bolečino. Potem se najbrž vpraša: Kako je to mogoče, saj je bi ves čas buden, pa tudi pes, ki ga je toliko let vzgajal, nobene ovce ne izpusti izpred oči. Kako to, da se je to zgodilo? Zaradi vseh ostalih in seveda zaradi izgubljene, mora najti odgovor na to vprašanje. Odpravi se na težko pot: trnje, zveri, vročina. Vse kar doživlja ovca, doživlja tudi pastir. Končno jo najde v neprehodni globeli, kamor je zašla. Dol je šlo, nazaj pa ne gre več! Ujela se je v past, ko ja iskala sočno travo.
Ko jo vesel najde, je ne graja. Stisne jo k sebi, dvigne iz globeli in vesel odnese domov. Ovca ve, da je naredila neumnost. Odslej bo vedela, kaj dela. Tudi pastir ve nekaj več o ovcah in čredi. Tudi tam, kjer se zdi varno, grozi past. Skrben pastir prav zaradi izredne zavzetosti za eno ovco zna dobro poskrbeti za ostalih devet in devetdeset. Kaj pa mi?
Pomislimo še enkrat na splošno družbeno klimo, ki jo sami soustvarjamo. Ves čas preračunavamo, kaj se izplača in kaj ne. Danes se mnogi resno sprašujejo, kdo bo sploh še delal. Logično, saj se ne izplača! Nobeno plačilo ni dovolj dobro, če se nismo prej ustavili pri malenkosti, ki se ji pravi vrednost dela in človekovo dostojanstvo. To sta dve majhni ovčki v odnosu do vsega našega življenja. Ampak brez teh dveh bo ogroženo vse ostalo. Kako je z materialnimi dobrinami, smo že rekli. Kot otroci smo se naučili obrezati ognita jabolka, da smo iz njih stisnili jabolčnik. Danes ognite nihče niti pogleda ne. Če ima jabolko pikico, ni več primerno za prodajo itd. Ker ne cenimo enega, ne cenimo vsega!
Kaj pa tista malenkost v naših odnosih? Jezus gre v trnje za eno ovco. Mi pa se v velikem loku izognemo temu, da bi se pogovorili o vsaki mali stvari, ki je zapletla naš odnos. In vendar je odnos bodisi prijateljski bodisi zakonski sestavljen iz mnogih malenkosti. Če nismo tvegali stopiti v trnje zaradi 'ene ovce' tudi črede ne bomo iskali, saj je nismo več sposobni ne iskati ne najti!
Dragi bratje in sestre, ta uboga ovca, ena od stotih, nam mora spraševati vest. Ne le ona, Jezus nam jo ves čas sprašuje s svojim odnosom do 'nepomembnih' malenkosti. Življenje je lepo prav zaradi majhnih stvari. Če se ne ustavljamo ob 'izgubljenih', tudi tistih, ki jih imamo, ne poznamo! Svet postaja velika praznina! Nič ni dovolj dobro, nič ni vredno. In prav takšen svet smo že ustvarili, v takšnem živimo. Tudi v Cerkvi ne opazimo majhnih napak, zato tudi drobnih lepot ne vidimo. Velik pa ostaja le prazen blišč. Niti te 'malenkosti' še nismo opazili! In vendar bomo morali enkrat spet začeti prav na začetku, na poti po trnju in kamenju, da najdemo izgubljene malenkosti, ki delajo svet lep.
