Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni!
Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« (Lk 12,49-53)
Tokrat sem se v odlomku, ki smo ga slišali, ustavil pri misli o razdeljenosti. Jezus pravi, da ne prinaša miru, ampak razdeljenost. Prvo vprašanje, ki se mi poraja, je: o kakšni razdeljenosti Jezus govori. Drugo pa: zakaj bi bilo dobro prinesti svetu razdeljenost. Mar ni svet sam po sebi že dovolj razdeljen?
Poglejmo najprej nekaj odlomkov. Mogoče kar tistega o Marti in Mariji, ob katerem smo se nedavno že ustavljali. Jezus pride k Mariji in Marti na obisk. Marta mu postreže, Marija pa sede k njegovim nogam in ga pozorno posluša. Ko mu Marta reče, ali mu ni mar, da jo je Marija pustila samo streči, ji odgovori, da je Marija izbrala boljši del. Mar s tem ne ustvarja razdora? Mar ne bi bilo bolj primerno, da bi rekel Mariji: »No, Marija, sedaj pa pomagaj Marti, pa se bova še potem kaj pogovorila?« Jezus spora dejansko ne pogladi, ampak ga poglobi. Izziva Marto. Kako se bo to končalo, ne vemo. In vendar Jezus ne gladi, ne išče miru za vsako ceno. Zakaj?
Spomnimo se, da smo pred kratkim slišali, da je k Njemu pristopil nekdo, ki se je z bratom prepiral zaradi dediščine in mu rekel: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.« Potem je povedal priliko o bogatem človeku, ki mu je polje dobro obrodilo. Mogoče bi pričakovali, da bo Jezus sprtima bratoma pomagal rešiti spor. Vprašanje je, ali ni z odgovorom le prilil olja na ogenj.
S svojo držo je Jezus pogosto izzival. Pomislimo samo na nekaj primerov:
Jezus torej zase pravi, da ni prišel, da bi prinesel mir, ampak razdor. Zaradi Njega bo: »Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« Glede česa naj bi se kot njegovi učenci sprli celo z domačimi? Najprej si moramo priznati, da nam ta misel ni domača. Če je le mogoče, bi se verjetno raje ne sprli. Če pa že, se jezimo, ko nas kdo razjezi, prizadene ipd. ali pa zaradi koristi. Tega Jezus zagotovo ne želi.
Poskušajmo najti odgovor v Njegovi drži. Zakaj ne zgladi spora pri Marti in Mariji, ampak Marto celo izzove? Preprosto zato, da bi jo prebudil iz predstav, ki jo delajo nesrečno. Zaradi njih namreč ne zmore srečati ne sebe, ne bližnjega. Tako poveličuje strežbo, da je ta nazadnje pomembnejša od človeka, pa naj bo gost ali domač.
Podobno izziva tistega, ki hoče deliti dediščino z bratom. Trka mu na vest, naj ne išče gole koristi, ampak naj se ob tem vpraša, kaj mu je v življenju najbolj vredno. Ali je vrednejše bogastvo ali odnos? Vendar ne bodimo naivni. To ne pomeni, da je sporočil drugemu bratu, naj pusti grabežljivemu vse, samo da bo mir. Ne, oba izziva k razmisleku. Gre za iskanje resničnega bogastva, ki je odnos, iskanje resničnega miru, ne miru za vsako ceno!
Jezus je prišel, da prinese polnost življenja. Polnega življenja pa ni mogoče živeti, če neprestano iščemo mir, pazimo, da ne bo nihče užaljen in prizadet, delamo le tisto, kar ljudem paše ipd. Pravzaprav se, takoj ko pozabimo na doslednost, ko ne iščemo resnice, oddaljujemo od polnega življenja. Še več: zaradi iskanja kompromisov, običajno potegne kratko tisti, ki je za dobro bolj zavzet.
Današnji evangelij nas na nek način svari pred pretirano skrbjo za mir. Če je v zvestobi njegovi drži potrebna razdeljenost, se tega ne smemo ustrašiti!
