Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«
Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39-56)
Danes obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja. Kristjani s tem praznikom izražamo vero, da je Bog Marijo s telesom vzel v nebo. Njeno telo ni bilo položeno v grob in ni bilo podvrženo trohnenju. Marija je bila v celoti pripravljena na prehod v novo življenje. V njej je vse dozorelo. Kako je stopala v stanje poveličanja, nam govori že preprosto srečanje s teto Elizabeto. Poglejmo, česa se lahko ob njima naučimo. Kakšna naj bo naša vera, kakšni naj bodo naši odnosi?
Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu.
Ženi se srečujeta z vsem svojim bitjem. Res je, da se ženske o svojem telesu med seboj več pogovarjate kot moški, vendar tega običajno ne sporočate drugim. Marijina vera sloni na globokem spoštovanju telesa in spolnosti. Zaveda se, da je telo temelj srečevanja z bližnjim in z Bogom. Ob angelovem oznanjenju sprašuje angela, kako bo spočela, ko z možem še ne živi. Na svatbi jo skrbi žeja svatov. Pod križem s svojo telesno prisotnostjo svojemu sinu izraža bližino.
… moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.
Kar v duhu doživlja, izraža s svojimi čustvi. Njen čustven svet ni zaprt v njeni notranjosti. Njena vera ni zaprta med štiri stene. Svoja doživljanja nosi s seboj in jih deli. Njena molitev je polna čustvenih izrazov. A ta čustva niso prazna, niso površna ali vzhičena. Gre za preprosto doživljanje, ki ga sicer vodi razum, a ga ta nikoli ne zatre.
Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle.
Ko doživlja svojo nizkost, svojo majhnost, stopa pred Boga. Ko doživlja Božji pogled nase, se tega veseli in o tem spregovori.
… njegovo usmiljenje deli tistim, ki mu v strahu služijo.
Strah pozna in tudi o njem spregovori. Prestraši se angela in ne molči. Boji se za sina in ga zaskrbljeno išče. Pokara ga, ko ji ne pove, da bo ostal v templju … Strah je njen sopotnik. Z njim zna živeti, zna ga obvladovati, zna ga podeliti.
Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.
Govori tudi o napuhu. Njena vera ni mehkobna, pobožna odmaknjenost. Je jasen pogled na svet. Odraža jasno vrednotenje vsega. Ne boji se kritične drže. Spoznava napuh in o njem razmišlja. Ve, da je zlo, zato je vesela, da se Bog nanj odziva.
Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne.
Pozna lakoto. Lakoto po pravičnosti v svetu. Ob njej se ustavlja. Kljub mnogim krivicam v svetu prepoznava Božje delovanje. Vidi, da Bog opazi lakoto malega človeka. Ker doživlja lakoto, doživlja tudi Božjo dobroto, ki to lakoto blaži. Vidi bogastvo, ki bogate pušča prazne.
Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja …
Hrepeni po sprejetosti, tako človeški kot božji. Tolaži jo, da Bog Izraela ne pozabi. Še več, sprejme ga in zanj dobrotno skrbi.
Ko lahko ob Marijinem hvalospevu spoznavamo, kako vera prežema vse njeno bitje in kako jo s celim bitjem izraža, je pravzaprav logično, da ni potrebovala priprave na vstop v nebeško kraljestvo. Mislim, da je naša vera strašansko ujeta, zaprta v nekaj razumskih ali pobožnih izrazov. Kot bi bila umetno prilepljena k našemu bitju. Na nek način zaživi v kritičnih trenutkih, potem pa se spet potuhne. Če pomislim našo vero v času požara, ki je grozil tudi Gradu. Slišal sem, kako so mnogi v strahu in goreči želji molili k Mariji, da nas reši tega ognja. V tistem posebnem trenutku so se prebudila čustva. Izražali smo jih v ozkem krogu ali pa še to ne. Potem pa na enkrat vse ponikne, kakor voda v pesek. Ta vera ostaja nekakšna podtalnica, ki zemlje ne napoji, popotnika ne odžeja, saj ne pride na površje.
Marijina vera je živo izražanje njenega doživljanja v vseh trenutkih življenja. Prepoznava svoja doživljanja, jih sprejema v luči Božje ljubezni in jih kot takšna tudi podarja bližnjim. Razume potrebe tete Elizabete in pozna svoje. Z vsem tem ne ostane v kotu svoje sobe, kjer moli. Prav cela stopa na pot, v odnos s človekom. Vse izraža: od strahu do hrepenenj, od božje moči do človeškega napuha. Vse je del njene vere.
Naj bo takšna Marijina drža vzor tudi nam. Preseči moramo togo ujetost vere v razum ali prazno pobožnost. Naj prav vera spreminja naše odnose, ki so pogosto hladni in prazni. Naj nam bo Marija pri tem za zgled in v pomoč.
