Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.
Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹« (Lk 15,1-3.11-32)
Današnji evangelij lahko vzamemo kot pripravo na spoved pred veliko nočjo. Berimo ga v tej luči. Jezus priliko pripoveduje tistim, ki so se zgražali, da se druži s cestninarji in grešniki. Prvo, kar bi rad s to priliko najbrž povedal je, da je imel dober oče dva sina, nihče od njiju ni bil brez problemov. Najbrž jih je imel še več tisti, ki se zdi urejen in uglajen. Torej, kljub temu da živimo urejeno, se lahko najdemo med grešniki. Ni razloga za zgražanje nad drugimi. Vsi imamo probleme, vsi grešimo, vsi se lahko najdemo v priliki.
Poglejmo sinova. Najprej vidimo, da nihče od njiju ni zadovoljen s tem, kar živi. Mlajši sin hoče imeti vse, kar mu gre in odide v svet. Doma mu je pretesno. Hoče več svobode. Starejši sin molči. A očitno ves čas nosi v sebi krivico. Ni zadovoljen, ni vesel. Ko se mlajši sin vrne, pravi očetu, da mu nikoli ničesar ne da. Mora ga le poslušati in delati. Tako imamo pred seboj sinova, ki sta oba v sebi nesrečna.
Ta nesreča ju žene v primerjanje in zavist. Mlajšega sina pravzaprav pripelje nazaj k očetu spoznanje, da imajo pri njem doma še služabniki več kot on. Ni videti, da bi spoznal svoj greh. Bolj kot to spoznava, da brezmejne svobode ni. Ugotavlja, da takšna svoboda ne daje tistega, kar je pričakoval. Tudi starejši sin živi v tekmovalnosti in zavisti do mlajšega brata. Kot slišimo, ga niti noče priznati za svojega brata. Očetu pravi: Ta tvoj sin.
Prilika pred nas postavlja vprašanja:
Ali si zadovoljen z življenjem, ki ga živiš? Ali lahko verjameš, da Oče, Bog vedno poskrbi za nas? Da nam daje vse, kar potrebujemo za srečno življenje? Ali bi radi kot mlajši sinovi več in več in smo jezni, ker nam različni nadomestki ne prinašajo pravega zadovoljstva? Ali pa smo morda kot starejši sin, ki v tišini nezadovoljno prenaša nekakšno krivico, ki se mu ves čas godi?
Drugo vprašanje je, kako doživljaš Boga? Ali ga razumeš kot tistega, ki nam ne privošči prave svobode in veselja, kakor doživlja mlajši sin? Ali pa smo podobni starejšemu sinu in doživljamo življenje kot tlako, v kateri ni prostora za praznovanje?
Tretje vprašanje je, kdo je zate tvoj bližnji? Mlajši sin se ne meni za svojega brata. Ve samo to, da hoče imeti vse, kar lahko odnese od hiše. Kdo bo delal, kdo bo skrbel za dom, za očeta, ga ne zanima. Hoče imeti svoje, vidi le sebe in svoje potrebe oz. želje. Starejši sin sicer skrbi za dom a z grenkim priokusom. Tudi on ne vidi brata in ga pravzaprav sovraži. Boljši od njega je le v tem, da dela, kar je potrebno. Ljubezni do brata v njem ni. Ta ga ogroža, mu je tekmec.
Tu je še povabilo, da bi bili podobni Očetu. Oče preprosto živi v miru sam s seboj. Nič mu ni krivica. Ni videti, da bi bil užaljen zaradi zahtev mlajšega sina ali očitkov starejšega. Zaveda se realnosti življenje in se pogumno spopada z vsem, kar mu življenje prinaša. Življenje sprejema scela. Sinova mu nista ne tekmeca, ne grožnja. Rad ju ima in vidi njune potrebe. Ne vrti se okrog svoje bolečine. Ko je potrebno videti njiju, je ves čas prisoten. Živi z njima in zanju.
Vabim vas, da se v teh dneh, ko se bomo pripravljali na velikonočno spoved, ustavimo ob preprostih vprašanjih:
Ali si zadovoljen z življenjem, ki ga živiš?
Ali verjameš, da je Bog dober, da ves čas skrbi zate?
Ali vidiš v svojem bližnjem svojega brata in sestro? Vsi imamo težave, ni razloga za ogroženost in tekmovalnost.
In nenazadnje: Ali ustvarjaš dom, v katerem je prostor za vse? Si podoba dobrega Očeta?
