Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil. (Jn 13,1-15)

Evharistija in duhovništvo – trpljenje, občestvo in služenje

Pred enim letom sem na današnji dan razmišljal o duhovništvu in evharistiji kot sadu Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Ker smo iz svete maše v veliki meri naredili prazen obred, četudi navzven zelo lep, in ker se od duhovnika pričakuje lepo fasado ali všečne besede, smo izvotlili oboje. Vendar verjamem v lepoto duhovništva in evharistije. V obojem moramo ostajati zvesti Jezusu in njegovi zadnji večerji. Tako duhovništvo kot evharistija izvirata iz darovanega trpljenja, iz umiranja za odrešenje. Takoj, ko se od tega oddaljimo, vzamemo bistvo obojemu in oboje izgubi vsako moč.

Ob tem mi prihaja na misel dve podobi evharistije, ki me večkrat spremljata. Prva je iz filma o p. Piju iz Pietrelcine, druga iz filma o Sv. Frančišku Asiškem. Kot vemo, je p. Pij maševal zelo dolgo. Pri spremenjenju se je zamaknil in ostajal pri zrenju Jezusovega trpljenja več kot uro. Mnogi so se nad tem zgražali. Zaradi množice tistih, ki so mu sledili, so mu v Rimu dvakrat prepovedali za eno leto javno maševati. In vendar je prav ta skrivnostna privlačnost izvirala iz živega odnosa z Jezusom v njegovem trpljenju, ter sodelovanja v njem. P. Pij je imel Kristusove rane. Te niso najpomembnejše. Pomembnejše je zagotovo to, da so pričale o izrednem sodelovanju s Kristusovim trpljenjem. Vsaka sveta maša je bila zanj vrhunec trpljenja v darovanju za druge. Kar je trpel za svoje bližnje, je prinašal pred oltar in to s Kristusovo daritvijo posvečeval.

Tokrat so me teh dneh še posebej nagovorile besede iz evangelija, ko Jezus pravi: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« (Lk 22,15-16) Jezus si srčno želi z učenci obhajati pasho. Ve, da bo trpel. Ve celo, da bo izdan. Vendar njegova želja po skupnem praznovanju je neustavljiva. Jezus je človek, ki hrepeni po občestvu. To občestvo ustvarja z iskrenim podeljevanjem tega, kar doživlja. Izraža hrepenenja, z učenci deli svoje načrte in svoje trpljenje. V tem vidim drugi vir prenovljene evharistije in duhovništva. Središče evharistije ne more biti teoretična daritev, spoznanjska drža, da se na oltarju daruje Bog. Bog sam deli svoj čustveni svet z učenci, da bi tako ustvaril prostor za skupno obhajanje praznične večerje. Bog sam je ob tej mizi z nami preprosto človeški, ranljiv in krhek, poln hrepenenj in bolečine.

Ob tem mi prihaja na misel druga podoba evharistije, ki je iz filma o Sv. Frančišku Asiškem. Ko ga je Bog poklical, naj prenovi Cerkev, se je lotil obnove cerkvice pri Sv. Damijanu pod Assisijem. Ko je bila ta obnovljena, je eden od revežev z veseljem zvonil in vabil k sveti maši. Ubogi stari duhovnik je s težavo prišel do oltarja in z vso preprostostjo obhajal sveto daritev. Frančišek namreč ni bil duhovnik. Ljudstvo je veselo prepevalo. Praznovali so Jezusovo daritev iz vsega srca in duše, v veselju, da je cerkvica obnovljena in da so skupaj. Pastirji so prišli s svojimi čredami, dekleta s košarami, starčki s svojo starostjo in revščino. Vsak je prinesel sebe, delil sebe in daroval sebe na preprostem oltarju. Občestvo je preprosto praznovalo. V tem so prišli nasprotniki na konjih, jih pretepli in razgnali. Vendar te nove skupnosti ni bilo mogoče ne ustaviti, ne uničiti.

Če je torej prva misel, da je sveta maša v sodelovanju z Jezusovim trpljenjem v ljubezni za brate, pa je druga, da se evharistija rojeva iz Jezusove in naše srčne želje, da bi gradili občestvo.

Nadaljevanje obeh temeljev trpljenja v ljubezni in želja po graditvi občestva pa je služenje. Jezus je vzel prt in se opasal ter učencem umil noge. Evharistija živi iz služenja, Jezusovega in našega. Če ne izvira iz služenja, strežbe bližnjemu in v služenje ne vodi, ne more živeti. Jezus je evharistijo postavil, da nam je dal zgled, da bi tudi mi delali, kakor nam je on storil.

Naj nas današnji praznik vodi v poglobljeno obhajanje svete evharistije in bolj polno življenje našega skupnega in osebnega duhovništva. Oboje raste iz trpljenja, iz živega prizadevanja za ustvarjanje občestva in preprostega služenja. Naj bodo naše svete maše odraz takšne drže.