Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Jn 8,3-11

Koga izbiraš, komu slediš?

Odlomek, ki smo ga ravnokar slišali, je zame med najlepšimi v Evangeliju. Upodobljen je tudi v kipu, ki stoji pri stranskih vratih v našo cerkev in predstavlja Jezusa, ki sebe imenuje pot. To je podoba Boga, ki se sklanja k človeku. Ne ozira se ne na grehe posameznika, ne na obsodbo množice. V svoji ponižnosti je sklonjen, da bi razumel, je tiho, da bi slišal, stopa v dialog, da bi prinesel odrešenje.

Kakor je lepa podoba Boga, pa je kruta podoba množice. V evangelijih te dni skoraj vsak dan poslušamo, kako so Jezusa skušali ujeti v besedi ali dejanju, da bi ga mogli tožiti, obsoditi in umoriti. Ob tem se sprašujem, komu človek verjame. Zakaj je mogoče, da je Bog sam na zatožni klopi? Mar ni dovolj jasno, kdo dela dobro in kdo zlo?

V odlomku vidimo dve drži. Držo pismoukov in farizejev na eni in Jezusovo na drugi strani. Slišali smo, da so pismouki in farizeji zasačili ženo v prešuštvovanju, pripeljali so jo pred Jezusa in ga spraševali, da bi ga mogli tožiti. Na drugi strani je Jezus, ki se je že zgodaj zjutraj odpravil v tempelj, kjer se je usedel in učil množico. Ob ženi se je sklonil, molčal, spraševal in odpustil.

Očitno je, da je pozornost farizejev usmerjena k drugemu le z lastnim interesom in koristjo. Ne zanima jih žena. Celo kamnati, torej ubiti so jo pripravljeni, da bi dokazali svoj prav. Ona kot ona jih sploh ne zanima. Ostajajo zazrti vase, s svojimi interesi, za katere so pripravljeni tudi moriti. To je tako očitno, da celo evangelist jasno napiše, kakšen je njihov namen. Na drugi strani je Jezus, ki je pred ženo in tožniki popolnoma brez vsakega sebičnega interesa in koristi. Tam je, ker ljubi, da prinaša tolažbo, odrešenje.

In vendar se da tako očitno razliko v drži spregledati. Množica bo križala Jezusa. Ne bodo ga križali pismouki in farizeji, ti bodo storili vse, da bodo gledali od daleč, kako množica kriči: Križaj ga! Kako je to mogoče? Zakaj je človek tako žalostna podoba Boga? Zakaj Bog pri vsej tej človeški norosti molči?

Pravzaprav ni težko sprevreči resnice:

• Jezusu bodo očitali, da se dela Božjega sina. Res je, da govori o odpuščanju. Tega ne more delati, če ni v njem božje avtoritete. Vendar, ali ni izpričal svoje avtoritete s čudeži?
• Jezus bo deležen obsodbe, ker se je družil s cestninarji in javnimi grešniki. Res je sočuten s prostitutko in lahko bi mu pripisali, da jo podpira v njenem grehu. Vendar on jasno govori o grehu in jo svari, naj ne greši več. Mar ne bi mogli prepoznati Jezusove drže do žene, da bi videli v njem človeka, ki resnično ljubi in ne zlorablja?
• Jezusa bodo obsodili, ker je kršil postavo. Po postavi bi morali ženo kamnati, on pa ji odpušča. Ne smel bi delati v soboto, on pa ozdravlja itd. Mar ni očitno, da ne krši postave iz koristi, ampak iz ljubezni?

Kljub vsemu bi bilo mogoče izbrati prav. Kako to, da se je mogoče obrniti proti Jezusu, kljub njegovi dobroti in na prirejenem sodnem procesu izbrati Barabo? Žalostna podoba množice, žalostna podoba človeka.

Vprašanje je, kje danes stojiva jaz in ti? Ali prepoznava množico in Jezusa? Obsodiva nedolžnega in kričiva z množico? Če naju vodijo osebni interesi in korist, je vedno mogoče s prstom pokazati na drugega.

Mar ni tudi danes težko pomagati človeku, ne da bi se zameril temu ali onemu? Mar nista tudi danes v krizi tako družba kot Cerkev? Če ostanemo samo pri Cerkvi, se lahko vprašamo: Ali še odgovarja na probleme morale, družbe, posameznika, družine? Kdor hoče kaj narediti, bo tudi v njej črna ovca? Mar ne bo v vlogi Jezusa, ki na videz krši mnoge sprejete norme? Kdor hoče slediti božji logiki, bo izpadel protestnik. Ali tvegaš to biti? Ali prepoznaš tistega, ki to tvega biti, ali ga križaš?

Množica ni zadovoljna z ničemer, običajno pa izbere všečne voditelje in Barabo namesto Jezusa. Koga izbiraš, je sedaj vprašanje? Komu slediš?