Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla.
Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazaréčana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: ›Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgúbil.‹ Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« …
Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. … (Jn 18,1-19,42)
Tokrat bi se rad ustavil ob Jezusovih zadnjih trenutkih življenja in ob njegovem soočenju s trpljenjem in smrtjo. O smrti na sploh zelo malo govorimo. Preteklo leto sem jo lahko doživljal od bliže ob svojem očetu. Zadnja leta sem večkrat razmišljal, kako se bomo bratje in sestre poslavljali od svojih staršev. Ker nisem imel dosti soočenj z umiranjem, sem si lahko v glavnem le sam ustvarjal neko sliko. Enemu od brezdomcev sem pred nekaj leti rekel: »Pomisli, da se bo potrebno tudi posloviti s sveta. Živi tako, da boš imel ob sebi ljudi, ki bodo v času tvojega umiranja želeli biti ob tebi.«
Ta misel se mi še vedno zdi dobro vodilo. Ob Jezusovem umiranju sem mogoče letos prav zaradi izkušnje umiranje svojega očeta bolj pozoren na njegove zadnje besede. Vse, ki jih namenja svojim bližnjim, govorijo o čudoviti ljubezni in o popolnem osredotočenju nanje. Tudi v največjem trpljenju in v soočenju s smrtjo se ne zavrti vase. Ne tarna, ne obupuje, ne išče ničesar zase. Preprosto ljubi in tudi v zadnjih trenutkih skrbi za svoje. In prav to je tisto, kar bi si želel ob zadnji uri. Poglejmo kako Jezus poskrbi za učence, ko ga primejo. Reče jim: »Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: ›Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgúbil.‹
Ko Peter v svoji pretirani vnemi odseka uho služabniku Malhu, mu Jezus reče: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Pri drugem evangelistu beremo, da je Jezus ranjenega Malha tudi ozdravil.
Tik pred smrtjo, ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« Do zadnjega trenutka svojega življenja ga torej skrbi le eno, kako bodo naprej živeli njegovi najbližji.
Tega sem se lahko veselil tudi ob svojem očetu, ko je umiral. Teden umiranja je minil v znamenju predanosti v božjo voljo, ki ga je klicala na drugo stran. Ves čas je skrbel, prve dni celo s humorjem, za vsakega od nas, ki se mu je približal. V zadnje trenutke svojega življenja je strnil vso skrb za vsakega in pokazal pozornost, ki ga je v življenju vodila. Ta skrb je bila v zadnjih dneh še bolj očitna kot vse življenje.
Današnje Jezusovo umiranje me tako kot izkušnja očetove smrti vabi k temu, naj se naše življenje res osredotoča na druge. Ne predstavljam si, kako bi stal ob nekom, ki umira, in ves čas tarna. Kako lepa je pravzaprav smrt, ki govori o pozorni ljubezni do bližnjih. Takšna smrt govori tudi o večnosti. O ljubezni, ki ne more umreti, ampak jo čaka novo, še polnejše življenje.
V tej luči mi vedno znova ostaja v spominu tudi podoba svete Bakhite. Toliko je trpela kot sužnja. Ko je postala svobodna, je kot redovnica skrbela za otroke. Ti so bili vedno okrog nje, kakor piščeta ob koklji. Radi so se stegovali k njej v naročje. In celo tri dni po smrti je ostalo njeno telo mehko in nežno.
V luči vere in lepih izkušenj naj nam bo Jezusovo umiranje spodbuda in povabilo, da skušamo življenje uravnavati tudi ob misli na smrt. Živimo tako, da bodo naš bližnji radi stali ob nas, ko se bomo poslavljali s tega sveta. Krutost velikega petka je v polnosti premagana zaradi ljubezni, iz katere Jezus umira za nas. Ljubezen premaga smrt, naj jo premaguje tudi v našem življenju. Naj bo polno pristne skrbi za naše bližnje.
