Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. Kamen so našle odvaljèn od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Onadva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo. (Lk 24,1-12)
Žene iščejo Jezusa in so zbegane. Nenavadna moža v sijočih oblačilih ju karajoče opogumljata: »Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Peter ne razume in se čudi temu, kar se je zgodilo. Kaj ne gre v račun ženam in Petru? Noč vere, tema življenja, trpljenje, nesmisel sovraštva, poraz in še bi lahko naštevali. Peter ostaja v prepričanju, s katerim je potegnil v stran Jezusa, ko je govoril, da mora trpeti. Spomnimo se, da mu je takrat rekel: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!«
Današnja noč je noč spominjanja, noč, v kateri nas Bog vabi v skrivnost trpljenja, smrti in vstajenja. Ne gre nam v račun, kakor ženama in Petru ne, da je potrebno trpeti. Če trmarimo, vztrajamo pri svojem, ostajamo ujeti v noč brez jutra. Hvalnica luči pa opeva drugačno noč. Slišali smo, kako se je v hvalnici, kakor refren ponavljala beseda to je noč. Noč, ki prehaja v jutro, noč, ki osvetljuje naše noči brez vere v vstajenje. Noč, ki jo moramo sprejeti, da bi mogli doživeti jutro. Vigilija, noč bedenja, je temelj vstajenja. Poglejmo, kako nam to noč na nek način opeva Božja beseda.
To je noč stvarjenja – nihče od nas ne bi rad čakal. Danes smo navajeni pritisniti na gumb, da se prižge luč, da se odprejo vrata avtomobila in se odpeljemo, da ogrejmo stanovanje, prižgemo pečico in še in še. V življenju ne bi čakali, da se stvari zgodijo. Nestrpni smo, ko se naše ideje, naš načrti ne uresničijo takoj.
Današnja noč opeva čakanje stvarjenja. Bogu se ni mudilo, ko je ustvarjal. Vse je bilo postopoma. Še vedno ustvarja. Čaka, da se tudi jaz in ti potrpežljivo, vsak dan znova odpraviva na pot stvarjenja moje in tvoje podobe. Bog je potrpežljiv in verjame, da se bo to zgodilo. In zgodi se: luč in voda napolnita zemljo, rastline in živali jo poselijo. Naposled pride človek. Z njim Bog še vedno ustvarja. V isti potrpežljivosti. To je noč stvarjenja! Spomnimo se tega, ko bo težko!
To je noč prehoda iz suženjstva – Izraelci hitro pozabijo na temo suženjstva v Egiptu. Pozabijo, kako so trpeli zatiranje. V suhi in trdi puščavi se spominjajo samo obilice hrane, pozabljajo pa na obilo trpljenja. V tem smo jim zelo podobni. Takoj, ko neko trpljenje mine, smo že nestrpni, če le malo boli.
Bog je sicer potrpežljiv z ljudstvom, vendar zaradi protestiranja je pot po puščavi le še daljša, štirideset let je je. Ko protestirava jaz in ti, si le podaljšujeva temo. To je noč prehoda, ki naju vabi naj greva naprej, ne nazaj. Naj vzameva težo vsakdana nase, brez protesta. Z mislijo na svobodo, ki prihaja. Svoboda izvira iz noči prehoda, ne pozabiva na to!
To je noč greha – o srečna krivda, pravi hvalnica luči. Srečni greh, ki je prinesel tako dobrega Odrešenika. Zaradi padca, se je božja ljubezen le pomnožila. Juda ni sprejel poraza in se je obesil, Peter ga je sicer s težavo sprejel, a je zbral pogum za kesanje. Sprejeti je moral noč greha, da je zmogel stopiti na pot novega dne.
Tudi midva bi raje bežala pred dejstvom svoje grešnosti. Vendar noč greha je potrebna, če hočeva dojeti skrivnost praznega groba. Ko se zdi, da ni nič, da je vse zaman, naju čaka Vstali. A ne v grobu, potrebno bo iti naprej v Galilejo, naprej v življenje. Ne pozabiva na noč greha, da bova mogla vstati v novo življenje
Dragi bratje in sestre, nikomur od nas ni po godu tema noči. Današnja noč govori o temi, ki je vendarle potrebna, da se prebudi jutro in se razžari nov dan. Le kdor zdrži v noči, dočaka jutro. Zdrživa torej v noči stvarjenja, da bo najina podoba vedno lepša. Zdrživa v noči prehoda, da bo življenje vedno bolj polno. Zdrživa v noči greha, da bo ljubezen vedno bolj živa.
To je namreč noč, ki govori o Vstalem in o luči, ki premaga vsako temo. Ne sanjajva o luči brez teme. Sanjajva o luči, ki osvetljuje temo in v temi zdrživa, saj bova tam srečala Vstalega. Veselo alelujo vam želim!
