Kako lahko Jezus ob dveh tako nenavadnih dogodkih reče: Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Večina vsekakor ne bo padla pod Pilatovim mečem in prav tako ne bo umrla v ruševinah. Prav tako kot bi bilo slišati nesmiselno, da bomo vsi umrli pod ruševinami ali streli v Ukrajini. V čem nam torej grozi enak konec, če se ne spreobrnemo? Kot nekakšno pojasnilo se odlomek nadaljuje s priliko o nerodovitni smokvi. Gospodar čaka na njej sadu, pa ga ne dočaka, zato jo želi posekati. Vinogradnik je bolj potrpežljiv in želi poskrbeti zanjo še kako leto, mogoče pa le obrodi.
O kakšnem spreobrnjenju torej govori Jezus in o kakšni rodovitnosti, da bi bila smrt manj tragična, nesmiselna, kruta? Jezus najbrž želi, da se zazremo smrti v obraz. Da ne govorimo o njej od daleč. Da v njej vidimo nekaj, kar nas neizogibno čaka. Ali je smrt na postelji bistveno drugačna od one pod ruševinami? Jezus očitno hoče reči, da ne. Smrt nam predstavlja strah in grozo ali pa logičen prehod v novo življenje. V tem pa ne igrajo vloge zunanje okoliščine. Jezus najbrž hoče reči, da je smrt vedno in v vseh okoliščinah takšna, kakršno je bilo življenje. Ljudje pa se raje vrtimo okrog okoliščin. On skuša naš pogled naravnati na življenje.
O kakšnem življenju govori? O kakšnem spreobrnjenju in sadu? Mogoče bo najlažje, če se vrnemo k začetku postnega časa in pomislimo, od česa hudič skuša odvrniti Jezusa? Ko mu ponuja lahko pot do kruha, senzacionalen skok s templja in vsa kraljestva sveta, mu prigovarja pravzaprav samo eno: naj vzame življenje v svoje roke in sam poskrbi zase. Naj ne čaka na Očeta in njegovo voljo. Naj se ne ozira na Očeta in se ne sprašuje, kakšno poslanstvo ima na tem svetu. Naj preprosto zaživi svoje življenje.
Če se malo vživimo v ta hudičev scenarij, bi bilo Jezusovo življenje vsekakor veliko lažje. Ne bi mu bilo potrebnih trideset let molka. Ne bi 'šparal' moči, ko bi mu ljudje nasprotovali. Na silo bi si vzel vse, kar bi mu pripadalo. Pokazal bi svojo oblast in moč. Umrl bi v postelji, morda, v miru najbrž ne! In tu je sedaj vprašanje! Če bi Jezus živel sam zase, bi v svojem življenju za to že prejel plačilo. Smrt pa bi bila prehod v nič. Plačilo bi bilo namreč že izplačano. Na drugi strani bi ga čakal velik nič. Praznina in groza!
V tem je najbrž sporočilo današnjega evangelija. Če hočemo umirati v miru, moramo živeti z Bogom vsak trenutek. Potrebno je premagovati skušnjave, ki nam jih hudič neprestano nastavlja. Njegova želja je, da nas odtrga od Boga in njegovega načrta, s tem od rodovitnega življenja in hkrati od mirne smrti.
Na začetku postnega časa sem z vami razmišljal o treh poudarkih v hudičevih skušnjavah. Hudič nas želi osamiti tako, da nam dopoveduje, da zmoremo vse sami, da ne potrebujemo Boga in bližnjih. Želi nam povedati, da je življenje lepo, če gre vse na lahko. Da je napor nesmiseln. Iz darovanjske logike nas hudič vleče v skušnjavo preračunljivosti in koristi. Vse to nas oddaljuje od Boga in bližnjih. Življenje postaja lahko a prazno. Še huje pa je, da je smrt po takšnem življenju le še nesmiseln konec. Najbrž Jezus razmišlja nekje v tej luči, ko učence svari: Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Naj bo postni čas priložnost, da združimo življenje in umiranje.
