Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«
In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« (Lk 13,1-9)
Današnji odlomek mi je zelo težak. Zdi se, da nas Jezus želi soočiti s smrtjo in vrednostjo življenja. O tem nam spregovori ob dveh dogodkih, o katerih govorijo ljudje v tistem času. Množica Jezusu pripoveduje o tragični smrti. Najbrž gre za Pilatovo kruto zatrtje upora pri gradnji poganskega templja. Pilat je očitno tudi na simbolni ravni ponižal Jude, ko je njihovo kri pomešal z daritvijo rimskim bogovom. Drugi tragični dogodek govori o stolpu, ki se je zrušil na ljudi in jih pokončal.
Kako lahko Jezus ob dveh tako nenavadnih dogodkih reče: Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Večina vsekakor ne bo padla pod Pilatovim mečem in prav tako ne bo umrla v ruševinah. Prav tako kot bi bilo slišati nesmiselno, da bomo vsi umrli pod ruševinami ali streli v Ukrajini. V čem nam torej grozi enak konec, če se ne spreobrnemo? Kot nekakšno pojasnilo se odlomek nadaljuje s priliko o nerodovitni smokvi. Gospodar čaka na njej sadu, pa ga ne dočaka, zato jo želi posekati. Vinogradnik je bolj potrpežljiv in želi poskrbeti zanjo še kako leto, mogoče pa le obrodi.
O kakšnem spreobrnjenju torej govori Jezus in o kakšni rodovitnosti, da bi bila smrt manj tragična, nesmiselna, kruta? Jezus najbrž želi, da se zazremo smrti v obraz. Da ne govorimo o njej od daleč. Da v njej vidimo nekaj, kar nas neizogibno čaka. Ali je smrt na postelji bistveno drugačna od one pod ruševinami? Jezus očitno hoče reči, da ne. Smrt nam predstavlja strah in grozo ali pa logičen prehod v novo življenje. V tem pa ne igrajo vloge zunanje okoliščine. Jezus najbrž hoče reči, da je smrt vedno in v vseh okoliščinah takšna, kakršno je bilo življenje. Ljudje pa se raje vrtimo okrog okoliščin. On skuša naš pogled naravnati na življenje.
O kakšnem življenju govori? O kakšnem spreobrnjenju in sadu? Mogoče bo najlažje, če se vrnemo k začetku postnega časa in pomislimo, od česa hudič skuša odvrniti Jezusa? Ko mu ponuja lahko pot do kruha, senzacionalen skok s templja in vsa kraljestva sveta, mu prigovarja pravzaprav samo eno: naj vzame življenje v svoje roke in sam poskrbi zase. Naj ne čaka na Očeta in njegovo voljo. Naj se ne ozira na Očeta in se ne sprašuje, kakšno poslanstvo ima na tem svetu. Naj preprosto zaživi svoje življenje.
Če se malo vživimo v ta hudičev scenarij, bi bilo Jezusovo življenje vsekakor veliko lažje. Ne bi mu bilo potrebnih trideset let molka. Ne bi 'šparal' moči, ko bi mu ljudje nasprotovali. Na silo bi si vzel vse, kar bi mu pripadalo. Pokazal bi svojo oblast in moč. Umrl bi v postelji, morda, v miru najbrž ne! In tu je sedaj vprašanje! Če bi Jezus živel sam zase, bi v svojem življenju za to že prejel plačilo. Smrt pa bi bila prehod v nič. Plačilo bi bilo namreč že izplačano. Na drugi strani bi ga čakal velik nič. Praznina in groza!
V tem je najbrž sporočilo današnjega evangelija. Če hočemo umirati v miru, moramo živeti z Bogom vsak trenutek. Potrebno je premagovati skušnjave, ki nam jih hudič neprestano nastavlja. Njegova želja je, da nas odtrga od Boga in njegovega načrta, s tem od rodovitnega življenja in hkrati od mirne smrti.
Na začetku postnega časa sem z vami razmišljal o treh poudarkih v hudičevih skušnjavah. Hudič nas želi osamiti tako, da nam dopoveduje, da zmoremo vse sami, da ne potrebujemo Boga in bližnjih. Želi nam povedati, da je življenje lepo, če gre vse na lahko. Da je napor nesmiseln. Iz darovanjske logike nas hudič vleče v skušnjavo preračunljivosti in koristi. Vse to nas oddaljuje od Boga in bližnjih. Življenje postaja lahko a prazno. Še huje pa je, da je smrt po takšnem življenju le še nesmiseln konec. Najbrž Jezus razmišlja nekje v tej luči, ko učence svari: Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Naj bo postni čas priložnost, da združimo življenje in umiranje.
