Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)
V hvalnici luči smo poslušali ponavljajoči se odpev to je noč. V današnjem evangeliju pa smo slišali, da je prvi dan tedna Marija Magdalena prišla navsezgodaj, še v temi, h grobu. Ta prvi dan v tednu je bil zanjo dan iskanja izgubljenega Jezusa. Marija je že navsezgodaj šla h grobu, potem pa je tekla k apostolom. Tudi učenca sta skupaj tekla do groba. To je dan poln gibanja in skrbi za tiste, ki jim ni vseeno, kaj se je zgodilo z Njim, ki jih je ljubil.
Velika noč je torej najprej dan iskanj in hrepenenj. Našo vero bi radi poenostavili. Zdi se, da vse razumemo in vemo. Vendar, če smo iskreni, nas življenje vedno znova preseneča. Velika noč govori o tistem dnevu, prvem v tednu, ko naj bi stopili vedno znova na pot iskanj in hrepenenj.
Najbrž tudi vi doživljate poraze in neuspehe, razočaranja in nemoč. Učenci so bili prepadeni nad smrtjo mogočnega Učitelja. Mnogi so se razbežali, le najvztrajnejši niso popustili v veri, da Dobrota in Ljubezen ne moreta umreti kar tako. Ne moreta biti izbrisani z zemlje.
Jezus hoče, da je naša vera neprestan spopad, vztrajno iskanje Njega, ki med nami živi, umira in vstaja. Kako preprosto bi bilo, če bi le živel. A med nami tudi umira v porazih, v zlu, v preganjanju Resnice. Le tisti, ki neprestano išče, bo doživljal dan. Sicer hodi v mraku. Farizejem in pismoukom je bilo prenaporno razmišljati o Jezusu. Zaključili so v svojih predstavah in ga obsodili. Imeli so dovolj razlogov za spraševanje, ali imajo prav ali ne. A niso vstopili v dan z mislijo, da je potrebno stopiti na pot iskanj in hrepenenj. Ostali so pri svojem prav. V svojih navadah, pravilih, zapovedih in prepovedih. Podobno so bili zadovoljni vojaki. Čeprav so videli prazen grob, so raje lagali.
Bodiva raje grešna Marija Magdalena in zagnana učenca. Odpraviva se v nov dan na pot. Velika noč je takšen dan, ki vabi na pot iskanj in hrepenenj.
To je tudi dan, ki vabi k premisleku ob praznem grobu. Peter je kakor vedno brezglavo stopil naprej. Prvi je bil, ki je hotel hoditi po vodi, prvi je zagrabil za meč in Malhu odsekal uho, prvi je tudi stopil v prazen grob. A moral je priznati, da ga vihrava narava ovira pri spoznanju Odrešenika. Počasi je spoznaval, da se mora ustaviti in premisliti. To je dan premisleka: Kaj se vendar dogaja? Kaj pomeni prazen grob?
Tako zelo hitimo v življenju, da nam tu in tam prazen grob ne pove ničesar. Prehitro in preveč preprosto zaključimo svoja razmišljanja. Hitro razdelimo etikete, obsodimo in se oddaljimo. Takoj, ko ni vse svetlo in popolno, se radi umaknemo in rečemo, da to ni nič. In vendar je takšna naglica v življenju zelo škodljiva. Opazimo le prazen grob in praznino zapolnimo z vsem mogočim: nakupi, novicami, tračem in še čim.
Pred praznim grobom bo potrebno zdržati. Ta govori o skrivnosti, ki v življenju nikoli ni dokončana. Ustaviva se v premišljevanju, da ne bi naredila prehitrih in zgrešenih sklepov. Za praznim grobom je še kaj!
To je tudi dan, ko se je potrebno vrniti k bratom. Marija se vrne k bratom, Peter in Janez se vračata k njim. Velika noč je dan svetlikajoče se vere, ki potrebuje potrditev. Ko sta učenca zdržala v premisleku ob praznem grobu, se je počasi začelo daniti. Ko učenci, kot smo slišali sinoči, niso več imela žena za nore, so lahko spoznavali resnico o vstajenju.
Tudi midva potrebujeva brate in sestre. A tako redko drug drugega vzameva za res. In vendar se jutranja zarja posveti učencem šele, ko zdržijo tako ob praznem grobu kot ob ženah. Šele potem lahko iščejo pot naprej.
To je torej dan, tisti prvi dan v tednu, po katerem se začne novo življenje. Je dan iskanja, razmisleka in novega jutra v družbi bratov in sester. Ne zaspimo in ne hitimo preveč. Stopajmo vedno znova v ta dan vere. Naj na tej poti srečujemo Vstalega, luč novega dne, ki spreminja naša življenja!
