Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« (Lk 19,29-40)

Kamnati ali stopiti na pot spreobrnjenja

Obhajanje cvetne nedelje smo začeli s procesijo, ki ponazarja slovesen Jezusov vstop v Jeruzalem. Nekaj dni preden je množica kričala križaj ga, je vzklikala hozana! Zato je najbrž pogosto vprašanje in razmišljanje današnje nedelje usmerjeno prav v izbiro med hozana in križaj ga. Tokrat pa mi ostaja v spominu evangelij pretekle nedelje. Ženo so farizeji zasačili pri prešuštvovanju. Postavili so jo pred Jezusa in ga skušali, ali jo bo obsodil ali ne. Namen je jasen. Če Jezus žene ne bo obsodil, bodo umorili Njega.

V luči tega odlomka se mi postavlja vprašanje, kakšno izbiro imava ob ženi in prav tako ob Jezusu na veliki petek dopoldan? Če je ne obsodiš, kaj lahko storiš? Pravzaprav je izbira precej težja, kot se zdi. Če žene ne kamnaš, delaš proti pravilom. Ko zrušiš postavo, je vprašanje, kaj bo ostalo? Razsulo?! Potem je vse dobro in prav. Nihče ni kriv. Kako je mogoče živeti v takšnem okolju, kjer je vse enako dobro in prav? Tako najbrž ne bo šlo! Mislim, da kristjani pogosto delamo prav to. Ali obsodimo in kamnamo ali pa se delamo, da je vse prav. Slednjemu seveda sledi še prezir in pomilovanje, ker se imamo za boljše.

K čemu nas spodbuja Jezusova drža ob ženi? Vsekakor ne spodbuja, da bi kršili pravila. Prav tako ne, da bi kamnali. Kaj torej? Žena, zasačena pri prešuštvovanju, od tebe oz. od naju zahteva globlji pogled nanjo, na odnose, na svoje življenje. Če je ne kamnaš in hkrati ne želiš zrušiti vseh pravil, moraš storiti še nekaj! To od tebe zahteva, da stopiš na pot notranjega spreobrnjenja. Vstopiti moraš v razmislek o sebi in o ženi, o grehu in ljubezni, o spolnosti kot užitku in življenju, ki je nekaj več. To ni ravno preprosto! Od tebe zahteva neprestano živost. Soočati se moraš z vsem, kar si, kar počneš in kar sanjaš. Če zaspiš in obtičiš, boš ženo gotovo kamnal ali pa zrušil vsa pravila. Ker se skoraj podzavestno tega zavedamo, raje kamnamo. Če hočeš biti odgovoren, moraš biti neprestano živ v pogledu nase, na svoj notranji svet. Tudi do ljudi ne moreš biti brezbrižen. Živost od tebe zahteva, da tudi na Boga ne pozabiš. Vse to postane del tebe in tvojega razmišljanja.

Tako je ob ženi. Kaj pa ob Jezusu na cvetno nedeljo? Mar ni na nek način težava oblastnikov in ljudstva prav v tem, da se zavedajo, da Jezus od njih zahteva spreobrnjenje oz. jih vabi na pot neprestanega spreobračanja? Tako voditelji kot ljudstvo vedo, da pritrditi Jezusu ni preprosto. Če mu pritrdijo, pomeni:

• da vera ni več le skupek pravil, prepovedi in zapovedi, ampak neprestano iskanje Božje volje in prizadevanje, da jo izpolnimo. Dneva ni mogoče zaključiti s 'kljukicami' ob seznamu opravljenega dela. Vera je odkrivanje Boga, ki vedno preseneča.
• da najvišja oblast ne pripada tebi ali meni, ampak Bogu, ki pa daje najmanjšemu, ki Ga išče in ljubi najvišjo čast. Prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi.
• da morajo sprejeti svojo nemoč in krhkost. Pred Bogom smo le ubogi služabniki, nepopolne Božje podobe.
• da Resnica ni več to, kar vemo in branimo, resnica je v božji oblasti. Resnica se neprestano razodeva. Na nas je, da jo odkrivamo. Pri tem moramo vzeti za res bližnje. Tudi oni so deležni spoznanja.
• da je bližnji vedno povabilo k ljubezni. Nikoli nismo ljubili dovolj.

Vse to in še marsikaj pomeni sprejeti, da je Jezus Božji sin in Odrešenik. Nič dosti drugače ni odpustiti prostitutki. Oboje zamaje ustaljene drže. Od nas zahteva, da stopimo na pot neprestanega spoznavanja in delovanja, ki vodi na pot spreobračanja. Preživimo teden pred veliko nočjo v zavesti, da nas Bog vabi na pot spreobrnjenja. Le na tej poti je mogoče na velikonočno jutro v pristnem veselju vzklikati veselo alelujo.