Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli. (Lk 9,28-36)
Današnji evangelij, ki govori o Jezusovi spremenitvi na gori, se pogosto prikazuje kot priprava na Jezusovo trpljenje. Večkrat smo najbrž slišali, da se je Jezus spremenil pred učenci in pokazal svoje veličastvo, da bi zmogli verjeti v njegovo božanstvo tudi v času njegovega trpljenja. O spremenitvi govorijo trije evangelisti – sinoptiki, razen Janeza.
Prvič sem opazil, da evangelist Luka ne govori le, da je Jezus učence peljal na visoko goro, ampak da je šel z njimi molit. Samo Luka omenja, da so učenci med molitvijo, ko se je Jezus spremenil, zaspali. Poglejmo še enkrat. Ko je Jezus molil se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Torej, ko je bilo najbolj veličastno, so učenci zaspali! Ko so se zdramili, je Peter govoril Jezusu, da bi postavili tri šotore. Evangelist Luka doda: »Ni namreč vedel, kaj govorí.« Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Nazadnje slišimo, da so po tem molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.
Ne vem, ali naj to razumem kot tolažbo ali kako drugače. Če torej Luka govori o tem, kako so šli izbrani učenci na goro molit, se sliši vse skupaj kar malo smešno. Kaj se je apostolom dogajalo? V najčudovitejšem trenutku prikazanja in spremenjenja so zaspali. Ko so se predramili, je apostol Peter govoril neumnosti. Ko jih je obsenčil oblak, jih je obšla groza in ko je vse minilo so molčali. Ali si lahko predstavljamo to čudno molitev? Kakšni molivci so vendar ti apostoli?! Človek bi pričakoval, da bodo navdušeni nad Jezusovo lepoto, zavzeti za razmišljanje ali vsaj poslušanje pogovora med njim in nenavadnimi gosti. Pa nič od tega. Ob vsej lepoti jih obide spanec, potem eden zmedeno govori, nato se vsi tresejo od groze, nazadnje pa molčijo. Kaj je to za ena molitev!?
Ob tem si mislim, da evangelisti vsega tega ne skrivajo, čeprav bi jih bilo lahko sram, ker je to najbrž najbolj normalna podoba človeške omejenosti pri molitvi. Ne vem, česa si pri molitvi želite vi. Sam bi si vsekakor želel bolj živega doživljanja Boga in njegove bližine. A najbrž nam današnji odlomek govori, da bi bili tudi ob posebnih doživljanjih še vedno enako človeški, kot smo brez njih. Evangelist Luka nam sporoča, da izredna doživetja ne pomagajo dosti. Tudi v njih je prostor za vso človeško revščino: učenci zaspijo, blebetajo, se bojijo in nazadnje o vsem molčijo.
Molitev je, čeprav bi radi, da bi bilo drugače, pravzaprav neprestan napor za lep odnos z Bogom. Gre za podobno prizadevanje kot za odnos s človekom. Če hočemo nekoga imeti radi, se moramo za to neprestano truditi. Zaljubljenost traja kratek čas, vse ostalo je napor, da bi bil odnos lep. Četudi pride do čudovitih trenutkov, nas ti ne odvežejo od napora, da bi bili ves čas z osebo povezani. Prav tako je z molitvijo. Očitno je najpomembnejše neprestano prizadevanje, da ne bi zaspali. A to se rado dogaja. Ostanimo budni in vztrajni!
Srečevanje z našimi bližnjimi in z Bogom, se pogosto spremeni v prazno govorjenje. Podobni smo Petru, ki v najmanj primernem trenutku razmišlja, kako bi postavil tri šotore. Čemu že? Da bo naprej spal? Tako bi se udobno namestili v naših odnosih in molitvi ter dremali naprej. Utaborili bi se v določenih navadah, da bi lahko tudi stoje spali. Bog pa hoče, da so naši odnosi vedno živi, da je beseda ni prazno govoričenje. Za to si moramo vedno prizadevati tako v odnosih kot v molitvi.
Ko apostole zajame oblak, najbrž ne vedo, kaj se bo zgodilo: ali bo grmelo ali treskalo. Prevzame jih groza. Strah in nelagodje nas prevzame tako v odnosu z bližnjim kot z Bogom, ko ne vemo, kaj nas čaka. Bog nas ne želi strašiti, a preizkušnje pridejo. Odnos s človekom in molitev sta živa le, če v obojem zdržimo, ko je težko. Trpljenje in bolečina sta del vsakega odnosa, tudi molitve.
Nazadnje je vsem znana skušnjava: molk. Če z blebetanjem nismo prišli daleč, se zatečemo v molk. Učenci molčijo. No, tudi to ni kaj prida. O vsem bi se bilo najbrž bolje pogovoriti.
V današnjem evangeliju vidim torej spodbudo za naše odnose in molitev:
