Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«
Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa. (Lk 4,1-13)
Evangelij prve postne nedelje nas povabi, da se ustavimo ob Jezusovem postu, ki se je, kot pravi evangelist Luka, končal s hudičevimi skušnjavami. Zakaj je hudič nastopil ravno takrat? Verjetno boste vsi rekli: zato ker se je Jezus postil. Mogoče pa je dobro, da gremo še korak nazaj. Zakaj pa se je Jezus postil oz. kdaj se je Jezus odločil za štirideset dnevni post? Preden je začel javno delovati. Trideset let je živel skrit v molku in tihoti. Ko je spoznal, da ga Oče kliče, naj nastopi v svetu, v javnosti, se je umaknil v puščavo, kamor ga je odvedel Sveti Duh. V tej luči so skušnjave mogoče še bolj jasne. Spomnimo se, kaj smo slišali: prva skušnjava je, naj ukaže, da se bodo kamni spremenili v kruh; druga, naj ga počasti in tako pridobi vsa kraljestva sveta; tretja, naj skoči s templja, saj ga bodo angeli varovali.
Če ohranimo v zavesti, da se je to dogajalo tik pred Jezusovim nastopom v javnosti, lahko vidimo, da hudič ni neumen. Zelo na eleganten način ponuja Jezusu, naj prevzame stvari v svoje roke. Jezus se ves čas ozira na svojega Očeta in tudi v puščavo se pusti voditi Svetemu Duhu. Nastopil bo, ko spozna, da Oče to hoče. Kaj pa mu v skušnjavah ponuja hudi duh? Naj poskrbi sam zase in naj lačen ne čaka na Očeta. V tem smislu lahko vidimo tudi ostali dve skušnjavi. Kraljestva sveta bodo njegova in vse se bo vrtelo okrog njega. On sam naj bo središče sveta.
To skušnjavo so poznali tudi apostoli. Spomnimo se apostola Petra pri zadnji večerji. Ko se je Jezus opasal in jim umival noge, je Peter rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« (Jn 13,9) Kako hitro pademo v to skušnjavo, vemo sami. Radi bi imeli vse pod nadzorom in za vse bi poskrbeli sami, samo da bi se nam ne bilo potrebno ponižati pred drugim in priznati, da česa ne zmoremo oz. da ga potrebujemo.
Drugi vidik vseh treh skušnjav je, da v njih hudič Jezusu ponudi lahke rešitve. Hudič prigovarja Jezusu, zakaj se mučiš s postom in lakoto, naredi iz kamnov kruh?! Zakaj se boš trudil prepričati ljudi z besedami, počasti me, pa bo vse svet tvoj?! Zakaj si prizadevaš s služenjem drugim, saj vidiš, da tega nihče ne ceni? Izkoristi svoj položaj in naredi, da ti bodo angeli stregli, na da ti strežeš vsem!
Tudi apostol Peter je poznal to skušnjavo, zato je Jezusu, ki je napovedal trpljenje rekel: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« (Mt 16,22) Trpljenje iz ljubezni do vseh Petru ni šlo v račun.
Mar ne bi tudi mi raje vse na lahko? Ali pomislimo pri tem, da se za tem skriva hudičeva skušnjava, ki nas želi odvrniti od izpolnjevanja božje volje in božjega načrta? Kaj bomo naredili iz sebe, če bomo gledali le na to, kaj je lažje!?
Tretji skupni imenovalec vseh skušnjav pa vidim v preračunljivosti. Hudič skuša Jezusa odvrniti od izpolnjevanja Očetove volje tako, da ga vabi v preračunljivost. Govori mu, da se mu ne splača čakati do konca posta, naj izkoristi svojo moč. Podobno ga zapeljuje, naj pomisli, komu se bolj splača služiti. Skuša mu povedati, da bo pri njem hitreje dobil tisto, kar si želi.
Apostol Peter je Jezusa spraševal: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj. Kaj bomo torej prejeli?« (Mt 19,27) Jezus se ne boji vprašanja, vendar nas vabi, da gledamo prek preračunljivosti in vidimo v tem, kar nam on ponuja, neskončno več kot to, kar nam lahko da sveta ali hudič.
Naj bo postni čas res čas, ko v sebi okrepimo zavest, da nas je v življenje poklical Bog. Z nami ima načrt, od katerega nas skuša hudi duh odvrniti s skušnjavami. Skuša nam dopovedati, da zmoremo vse sami, Bog pa nas vabi v odnos z bližnjimi in s seboj. Ponuja nam lahke rešitve. Križ se naši naravi upira, vendar nas prav on dela bolj božje in nam, če ga sprejmemo, pomaga slediti Bogu. Hudič nas vabi v preračunljivost, Bog pa v zastonjskost.
Bodimo pozorni na skušnjave in skušajmo nanje odgovoriti z božjo logiko, ki jo tudi Jezus sam črpa v Božji besedi.
Spletni misijon: https://spletni-misijon.si/
