Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Jn 20,1-9

Velika noč – beseda upanja

Dragi bratje in sestre, želim vam, da bi v vsako jutro, pa naj bo še tako težko, zmogli vstajati tako pogumno in srčno kot Marija Magdalena. Odhitela je k grobu že navsezgodaj, ko je bilo še temno. Po človeško gledano je bilo vse končano. Kljub temu da je lahko pričakovala le z velikim kamnom zapečaten grob, ni ostajala pri človeških predstavah. Učenik je bil mrtev, njegova ideja je bila zatrta. Ljudje so se razbežali. Tisti, ki so v njem videli Odrešenika, so bili prestrašeni. Prihodnosti v luči tedanjih dogodkov ni bilo več. Vsi upi so bili pokončani.

Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: ›Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.‹ In vojaki so to storili.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. (Jn 19,23-30)

Jezusovo trpljenje – čemu?

Trpljenje nas najbrž vedno zdrzne. Ko vidimo trpljenje nedolžnih, ne vemo, kaj bi rekli, kaj bi si mislili. Storiti največkrat nimamo kaj. Čemu trpljenje? To je vedno znova uganka. Tudi ob Jezusovem trpljenju, ki sprašuje, zaradi katerega od dobrih del ga hočejo ubiti, smo brez besed. Naučili smo se odgovora, da je Jezusovo trpljenje cena našega odrešenja. Vendar je on sam Bog, zato ceno postavlja sam. Zakaj takšna cena? Zakaj je ravno trpljenje cena odrešenja?

Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« Lk 19,29-40

Blagoslovljen ali križan!

Današnji praznik me vedno znova postavlja pred nenavadno dvojnost. Na eni strani beremo o Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem, kjer množica vzklika: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu!« na drugi strani pa beremo poročilo o Jezusovem trpljenju, kjer množica v en glas kriče zahteva: »Križan naj bo!« Kako je to mogoče? Kje je izvir takšnega protislovja? Kako je mogoče slaviti in obsoditi v isti sapi?

Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl. (Jn 12,20-33)

Radi bi videli Jezusa

Današnji evangeljski odlomek se zdi na prvi pogled precej raztreščen. Kaj se dogaja? Nekateri izmed Grkov bi radi videli Jezusa. Andrej in Filip se zavzameta zanje in zato stopita k Jezusu. S čim jima postreže On? S prispodobo o zrnu, ki ostane samo, če ne pade v zemljo. Šele ko izgubi vse, se spremeni v čudovito podobo bilke z žitnim klasom. Tej prispodobi sledi še glas iz nebes. Jezus pojasni, da ta pričuje o njem, da bi razumeli, da prihaja, da premaga vladarja tega sveta.

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.« (Jn 3,14-21)

Luč ali tema?

Današnji evangelij postavlja pred nas nenavadno prijateljstvo. Odlomek, ki smo ga slišali, se nahaja v 3. poglavju, na začetku Janezovega evangelija. V pogovor med Nikodemom in Jezusom nas uvede pomenljivo pojasnilo, ki pravi: Nikodém, ki je bil prvak med Judi je prišel ponoči k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.«

Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: ›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹ Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.

Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku. (Jn 2,13-25)

Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice

Jezusa vidimo v hudem spopadu s takratno versko prakso. Najbrž so se le redki spraševali, kaj počnejo prodajalci daritvenih živali v templju. Tisto, kar je bilo večini popolnoma normalno, je bilo zanj nesprejemljivo. Ko so ljudje gledali njegovo početje, so se spraševali, kaj sploh hoče doseči. Čeprav se nam najbrž danes zdi logično, da prodajalci in živali ne sodijo v tempelj, pa to ni tako nezdružljivo. Kje pa naj kupijo tisto, kar želijo darovati Bogu, če ne v templju? Jezus pa je neizprosen. Ko pravi: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« hoče vsem povedati, da se dogaja v templju nekaj, kar je v nasprotju s temelji njihove vere. Kaj je tako hudo narobe? Kaj sporoča Jezus s svojimi besedami in bičem?

Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. (Mr 9,2-10)

Med božjo lepoto in človeškim nemirom

Pred nami je v poročilu o spremenjenju v nebeškem sijaju prikazan Jezus, ki se pogovarja z Elijem in Mojzesom. Zdi se, da to nebeško lepoto prekine Petrovo nepotrebno govorjenje. Za tem, ko sprašuje, ali naj postavi šotore ali ne, se z nebes oglasi le še božji glas, potem pa je vsega lepega konec. Kot bi mignil so sami in spet v trdi realnosti, v kateri Jezus naroča, naj o vsem tem nikomur ne pripovedujejo.

Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,12-15)

Med zvermi in angeli

Slišali smo, da je Jezusa Duh, Sveti Duh, odvedel v puščavo, hudič pa ga je skušal. Tako je že v samem začetku nakazano, v kakšni družbi se bo v puščavi gibal. Evangelist Marko pravi, da je bil med zvermi in angeli so mu stregli. Lahko si predstavljamo, da se je Jezus boril z zvermi tj. s hudim duhom, angeli pa so mu dajali tolažbo in ga opogumljali.

Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu. (Mr 1,40-45)

Srečanje gobavca in Jezusa

Srečanje gobavca in Jezusa je na videz zelo preprosto. Če pa pogledamo nekoliko od bliže, lahko vidimo, kaj vse skriva v sebi. Gobavec pade pred Jezusa na kolena. Na videz izredno spoštljivo. Kaj pravite o njegovi prošnji: »Če hočeš, me moreš očistiti«? Najbrž hoče Jezusu polaskati, češ, da pozna njegovo moč. Torej se gobavec do tega trenutka v celoti posveti Jezusu oz. drugače rečeno: vrti se okrog Njega. Zdi se, da se je na to srečanje temeljito pripravil ali pa je to njegov način delovanja. Glede na nadaljevanje, pa lahko vidimo, da je vse igra. Potem ko je dobil svoje, ga ne zanima nič več. Kljub temu da mu Jezus naroči, naj o dogodku molči, se ne meni ne za opomin, ne za postavo, ampak glasno razglaša, kaj se mu je zgodilo.

Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali. 

Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone. (Mr 1,29-39)

Živeti polno in v miru

Ob naglici, v kateri živijo Jezus in njegovi učenci, se na prvi pogled zdi, da so podlegli zahtevam množice. Dogajanje spominja na besede v Markovem evangeliju, ko pravi: »Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili.« (Mr 3,20) Videti je, da so tudi Jezusovi učenci in vsi, ki so se družili z njim, podlegali istemu nemiru. Kot da se ne morejo ustaviti. Zanimiva je Simonova tašča. Jezus je vstopil v njeno hišo in jo našel v postelji z visoko vročino. Ko jo je ozdravil, je vstala in jim stregla. Kako to, da po bolezni ni počivala?! Ko so pojedli, je že bilo pred vrati vse mesto. Jezus je spet ozdravljal in izganjal. Sledil je kratek nočni počitek. Potem pa je že navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Iskali so ga, da bi ga pripeljali nazaj. On pa je odhajal drugam, da bi oznanjal in izganjal.