»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹« Mt 25,14-30
Priliko o talentih vidim kot eno Jezusovih pomembnejših prilik. Zdi se, da bi jo zaradi njenega bogatega sporočila lahko postavili ob bok priliki o izgubljenem sinu. V marsičem sta si podobni. Obe govorita o delitvi premoženja, obe se zaključita v veselju na eni strani in žalosti na drugi. Če v prvi zgodbi odhaja gospodar, se v drugi na pot odpravlja mlajši sin. V obeh se skriva veselje, ki ga pripravlja gospodar oz. oče. V ospredje pa tišči negativen pogled bodisi pogled na gospodarja s strani človeka, ki je prejel en talent, bodisi pogled starejšega sina na očeta. Oba doživljata krivico in se v njej utapljata.
Pa se vrnimo k priliki o talentih. Kaj lahko razumemo kot temeljno sporočilo prilike? Število talentov, ki jih nekdo prejme? Brezbrižnost gospodarja, ki odide na neko potovanje, ne da bi pojasnil kam in zakaj? Kaznovanje malopridnega in lenega služabnika, ker je edini zakopal talent ali mogoče veselje, v katerega so povabljeni služabniki, ki so bili zvesti v malem?
Pravzaprav je glavna oseba zgodbe gospodar, ki se zdi, da odhaja od doma z zelo jasnim namenom: da 'požene' služabnike v življenje. Svoj cilj izrazi, ko k njemu pristopajo služabniki: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Želi si, da bi bili služabniki zvesti v malem, v tistem, kar so prejeli. Želi si, da bi lahko vstopili v veselje njegovega kraljestva.
Ali ta cilj tudi sicer najprej opazimo v zgodbi? Mar se naše misli ne ustavijo ob različnem številu prejetih talentov: pet, dva in ena? Ali pa mogoče ob krivici, da revežu, ki se je zbal, vzamejo še tistega, ki ga je imel in ga dajo onemu z desetimi? Nazadnje je v ospredju krivica, da se gospodar lahko potepa, služabniki pa morajo delati.
No, cilj prilike zagotovo ni zbuditi v poslušalcih občutek krivice. Poglejmo, kaj se pravzaprav dogaja. Gospodar je najbrž dobro ocenil, da so služabniki že usposobljeni za svoje delo in da je prav, da jim pomaga zaživeti v svobodi. Oceni njihove sposobnosti in glede nanje jim razdeli talente. Pravzaprav se umakne, da služabniki v polnosti zaživijo in iz sebe naredijo kar največ. Lahko bi rekli, da jih spusti v samostojno življenje, kakor oče in mati spustita otroka, da naredi prve korake. Seveda pa se, glede na to, da govorimo o Bogu, rodi vprašanje zaupanja v božjo ljubezen. Iz zaupanja lahko raste vse ostalo. Spet smo pri našem razmišljanju o treh ljubeznih: do Boga, do bližnjega in do sebe. Ljubezen do Boga je: videti gospodarja kot dobrega Očeta, imeti to ves čas pred očmi in se veseliti, da bo njegovo kraljestvo tudi naše ter izpolniti njegovo voljo. K temu nas vabi prilika. Enako smo razmišljali ob molitvi Oče naš.
Različno število prejetih talentov nas izziva k razmisleku o ljubezni ali tekmovalnosti do bližnjih. Če v zaupanju Bogu premoremo reči, da je dober in da dobro ve, kakšne so naše zmožnosti, potem lahko ljubimo svoje bližnje. Če ne pademo v tekmo z bližnjimi, lahko vidimo, da je naše veselje v tem, da naredimo vse, kar je v naši moči. Tako lahko množimo podarjene talente, drugi pa je naš bližnji: brat, sestra ali mati. Sicer pa je preprosto tekmec, ki nas ogroža. Če presegamo tekmovalnost, smo kljub različnosti lahko stanovitni v nauku apostolov in občestvu, v lomljenju kruha in molitvah.
Negativen pogled na gospodarja hromi življenje služabnika, ki je prejel en sam talent. Gospodar je prepričan, da mu le ta zadošča za veselje, le pomnožiti ga mora. A nesrečni služabnik se najbrž vrti v krivici, da je prejel premalo in da je izkoriščan. V takšni drži ni veselja. Ljubiti sebe je mogoče, če zaupamo, da je gospodar dober in da je dobro izpolniti njegovo voljo. Tega malopridni in leni služabnik ne zmore.
Prilika o talentih je zgodba vsakega izmed nas. Na nas je ali si bomo vedno znova prizadevali videti Boga kot dobrega Očeta, ki nam vedno daje po naših zmožnostih. Vse, kar se nam dogaja, je dar in božja zamisel o poti do našega veselja. Kot obdarjeni smo skupaj na poti. Naš bližnji je naš sopotnik, ki nam ne bo ničesar vzel, naj ima veliko ali malo, naj nas ima rad ali ne. Povabljeni smo, da z njim potujemo do cilja, ki je veselje v božjem kraljestvu. Veselje, ki se začenja že tu, če se znamo veseliti samih sebe in tega, kar nam je podarjeno.
