Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.
Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.‹
Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46)
Kakor v priliki o talentih, ob kateri smo razmišljali preteklo nedeljo, tudi danes Jezus govori o kraljestvu, ki nas čaka. Če je zadnjič gospodar povabil tiste, ki so trgovali s talenti z besedami: »Stopi v veselje svojega gospoda«, pa danes pravi: »Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« Glavna nagrada za življenjski trud je vedno veselje pri Gospodu, v njegovem kraljestvu. Ali je to v zavesti tistih, ki si prizadevajo za dobro ali ne, ne vemo. Sprašujem se, kaj jih žene v skrb za svoje bližnje.
Kakor ne vemo, ali so nagrajeni vedeli, da jih čaka nagrada, pa je očitno, da niso vedeli, komu so izkazali ljubezen. Jezus pravi, da bo Sin človekov ob koncu rekel: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.« Hočeš nočeš je temelj življenja v ljubezni do Boga. Povsod, kjer ni bilo pozitivne podobe o Njem, se je služabnik dobremu uprl. Enkrat ni trgoval s talenti, drugič ni oblekel svatovskega oblačila, tretjič je protestiral zaradi krivice, ker je oče pripravil gostijo izgubljenemu sinu, ne pa njemu.
Sprašujem se, kaj daje neke vrste zagotovilo, da bomo opravili ta zadnji izpit ljubezni. Kaj naj nas žene, da bomo videli stisko bližnjega? Prvo je najbrž v tem, da živimo v nekakšni prisotnosti Boga. Ob tem se spomnim evangeljskega odlomka, v katerem Jezus pravi: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?‹ In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!‹« (Mt 7,21-23) Jezus tako govori najbrž zato, ker vidi, kako farizeje zanaša vera v držo pomembnosti in prezira. Ker se imajo za izbrane, ker mislijo, da poznajo Boga, prezirajo bližnje. Jezus želi, da nas vera žene v ljubezen. Kako? Tako, da začenjamo vsak dan z Njim. Da se sprašujemo, kaj od nas pričakuje? Kako naj živimo? Da je vedno temeljno delo izpolniti njegovo voljo!
Izpolniti njegovo voljo pa smo rekli, da je hkrati temelj ljubezni do sebe. Jezus je prišel, da nam prinese odrešenje. Bog nas ljubi. Želi, da se čutimo ljubljene in odrešene. Iz tega naj bi najprej na sebi čutili: lakoto, žejo, odtujenost, nagoto, bolezen, ujetost. Šele ko smo sami potolaženi, lahko opazimo žalost bližnjega in mu prinašamo tolažbo. Šele ko smo sami nasičeni, lahko razumemo lakoto bližnjega in ga nasitimo. Saj poznamo pregovor: Sita vrana lačni ne verjame. Če ne poznamo svoje lakote, je ne moremo prepoznati v bližnjem. Če je ne prepoznamo, ne moremo nanjo odgovoriti.
Zdi se, da je negativna podoba o Bogu posledica tega, da se ob njem ne čutimo nasičeni, odžejani, osvobojeni. Če hočemo to videti, se moramo naučiti ustavljati se. Pomislimo na izgubljenega sina oz. starejšega sina, ki trdi, da še nič ni prejel; ali pa na nespametne device, ki brezglavo hitijo k ženinu; ali na človeka, ki skriva talent, ki ga je prejel.
Vsi ti bi se morali ustaviti, da življenje ni krivica. Nasprotno, da je življenje ravno po meri. Starejši sin ima vse, kar potrebuje: vse je dar od očeta. Nespametne device imajo denar za olje, pa 'škrtarijo', ko bi ga morale kupiti. Človek z enim talentom ima ravno prav, da ga lahko pomnoži.
Ustaviti se vsako jutro z mislijo, da Bog odlično vodi moje življenje. Vsega imam ravno prav, da lahko zaživim. Odgovarja na vse moje potrebe: lakoto, žejo, ujetost, bolezen … Tudi če ni, kot bi rad, je dobro. Šele iz te zavesti lahko vidim potrebe bližnjih. Iz zavesti, da sem obdarjen, da Bog odgovarja na moje stiske, lahko pristopim k bližnjemu in mu strežem. Bog ne želi drugega, kot da sem sam zadovoljen in vesel in da to veselje prinašam bližnjim. Kot sam pravi: Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!
