Tisti čas je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovóril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojěno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.«
Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)
Pretekle adventne nedelje smo se na Gospodov prihod pripravljali predvsem ob Janezu Krstniku. Ta nas je pozival, naj pripravimo pot in zravnamo steze. Že s svojo pojavo nas je vabil, da se vprašamo, kako se že na zunaj pripravljamo na Jezusovo rojstvo. Razmišljali smo, kako naj v hrupu vsakdana ustvarimo puščavo, v kateri ni motečih glasov in se je mogoče slišati. Upam, da ste pripravili vse, kar ste želeli, da boste praznovali v miru.
Danes je pred nami sama Marija. Kot da nam želi pri pripravi na srečanje z novorojenim Odrešenikom pomagati. Slišali smo angelovo oznanjenje in Marijin pogovor z njim. Poglejmo, česa nas lahko nauči dekle, ki je prvo praznovalo božič. Z njo stopimo v mislih pred jaslice po svojih domovih in si predstavljajmo, kako bomo praznovali.
Poročilo o oznanjenju se začne s kratkim opisom kraja in rodbine, v katera stopa Gospodov angel. Omenja Nazaret in Davidovo hišo. Evangelist Matej opisuje rodovnik bolj podrobno. Družinske korenine so bile vedno pomembne in se jim ne izogne niti božji nastop v zgodovino človeštva. Čeprav se nam zdi samoumevno, pa si lahko predstavljamo, da se je morala Marija spraševati tudi o tem. Najbrž bi na njenem mestu sami rekli: Zakaj pa jaz? Radi bi našli potrditev, da je dobro, da smo na pravem mestu ipd. Marija se svojih korenin zaveda in jih očitno v miru sprejema. To pa za ljudi okrog nje ni vedno samoumevno. Spomnimo se, kako je Natanael rekel Filipu, ki ga je povabil, naj gre z njim, z besedami: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?«
Davidova hiša je bila sicer mogočna, a hkrati zelo grešna. Saj vemo, da je celo sam kralj David zagrešil umor, da si je prilastil Urijevo ženo, ki mu je rodila Salomona. Marija je lahko v miru sprejela svoje poslanstvo le, če je sprejela tudi svoje korenine in korenine svojega zaročenca z vsem dobrim in slabim.
Ob jaslicah se nam prebujajo različni spomini. Ob Marijinem zgledu se v miru ustavimo tudi ob svojih koreninah, svoji osebni in rodbinski preteklosti in ju izročimo Bogu. Bog hoče priti med nas ne glede na naše padce ali padce naših prednikov. On želi biti z nami, želi stopiti v naše življenje.
Drugo, kar lahko ob Mariji opazujemo, je njen odziv na angelov pozdrav. Slišali smo, da se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel jo pomiri, naj se ne boji. Potem pa ji pojasnjuje, za kakšno nalogo jo je Bog izbral. Tako Marija kot angel se ne izogibata čustvom, ki jo prevevajo. Ko gre za tako pomemben dogodek, kot je angelovo oznanjenje, prihod Boga na svet, bi najbrž pričakovali, da se s svojimi strahovi pač ni potrebno ukvarjati. A Bog ima čas tudi za to. Marija vzame svoj čustveni svet za res.
Tako se lahko ob Mariji učimo sprejemanja svojih čustev v molitvi ob jaslicah kot tudi sicer. Zdi se, da nam Marija govori, da nocoj ne bomo mogli blagosloviti jaslic in domov, če se ne bomo ustavili ob vsem, kar doživljamo in kar nas vznemirja. Naj bo torej ob njih čas za naše doživljanje in razmišljanje o tem. Ker se ne moremo pogovoriti z angelom, se pogovorimo s svojimi bližnjimi. Marija se je pomirila šele po pogovoru. Kljub temu vztraja še pri nečem.
Izvedeti hoče nekaj čisto konkretnega in sicer, kako bo spočela, če ni imela spolnega odnosa z Jožefom. Lahko bi se čudili, da tako globoko verno dekle postavlja takšno vprašanje angelu. V adventu smo slišali, da je Zaharija onemel zaradi spraševanja, kako bo Elizabeta spočela in rodila Janeza. Marija se ustavlja tudi pri telesu in angelu ni odveč pojasniti, kaj se bo zgodilo.
Naj tako ob Marijinem zgledu ovrednotimo vse, kar nas obdaja in kar doživljamo. Vse lahko prinaša božjo bližino ali pa nas po nepotrebnem od Njega oddaljuje. Marija nam daje zgled, kako scela stopiti pred jaslice in se odpreti Kralju, ki prihaja. Vse skušajmo sprejeti kot božji dar. Bog, ki prihaja, razume našo človeško nemoč, naj začutimo njegovo ljubezen in toplino.
