Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.
Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslôvil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«
Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.
Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim. (Lk 2,22-40)
Z atom sva se, dokler je bil še živ, večkrat besedno spopadla glede Evangelija. Skušal sem mu povedati, da gresta Cerkev kot tudi družba v napačno smer, če se oddaljujeta od Resnice, ki je Kristus. Prepričan sem, da je Jezus edino pravo merilo našega delovanja. Razumem, da družba ubira lažjo pot, vendar si Cerkev te pravice nikakor ne sme vzeti. No, ata je, kljub trdni veri in redni vztrajni molitvi, včasih zamahnil z roko in rekel: »Ah, kaj Kristus. Kristus je Bog, mi smo ljudje.«
Nisem popustil. Kristus ni prišel, da bi nam pokazal, kako on živi v nebesih, ampak da bi nam pokazal, kako naj mi živimo na zemlji. Seveda je s svojim življenjem kazal na nebeškega Očeta. Vendar nas je s tem povabil, da ga posnemamo. Jezusova drugačnost in zahtevnost nam je bila najbrž predstavljena kot zgled za tistih nekaj svetnikov, ki so ga uspeli tudi posnemati. Češ, da mi, navadni smrtniki, pač ne moremo slediti tako vzvišenemu zgledu.
Mislim, da nas je takšna drža vrsto let podpirala v miselnosti, da ne zmoremo vzponov, na katere nas Jezus vabi. S tem pa smo svoje razmišljanje preprosto prilagodili svetu. Utopili smo se v povprečju in zravnali naše poti s pričakovanji družbe. Tako smo ji postali enaki. Ostaja nam le še predznak, da smo kristjani ali Cerkev in domišljavost, da smo boljši od drugih. No, to je bila tudi točka, v kateri je moral Bog stopiti na zemljo, da je s krepkimi besedami oštel farizeje in pismouke, ki so popolnoma skrenili s poti zaveze z Bogom.
Danes, ko je nedelja Svete Družine, je prav, da se vprašamo, kako so ji naše družine podobne. Kako varujejo Besedo, ki je drugačna, zahtevna in skrivnostna? Ali med nami, v naših družinah in skupnostih ta Beseda dejansko lahko živi in raste ali smo jo iz svoje srede nehote že izgnali?
Kako naj sprejmemo drugačno besedo danes? Marija angela ni razumela. Prestrašila se je in ga vprašala, kako se bo to zgodilo. Čeprav ni dosti razumela, mu je zaupala in sprejela božji načrt, ki je bil drugačen od njenega. Svoje načrte je imel tudi Jožef, vendar je bil odprt za Boga. Ko je premišljeval, se mu je v spanju prikazal angel in mu pojasnil božji načrt. Jožef ga je brez omahovanja sprejel.
Pomislimo, kolikokrat so naši načrti drugačni od božjih. Kako drugačni so načrti naših otrok? Jih sploh opazimo? Ali sprašujemo Boga, kaj od nas pričakuje in sprejmemo njegove ponudbe? Božja pota so drugačna! Brez redne družinske molitve in pogovora ob božji besedi, bo Bog zagotovo šel mimo nas.
Kako naj sprejmemo besedo, ki je zahtevna? Marijo je Jezus pogosto zavrnil. Njene predstave so bile omejene, Jezus pa jo je vabil na zahtevno pot. Slišali smo, kako ji je starček Simeon napovedal, da bo njeno dušo presunil meč. Spomnimo se, ko jo je kot dvanajstletni deček zavrnil, češ, kaj sta ga iskala, mar nista vedela, da mora slediti svojemu Očetu! Pa tudi kasneje v galilejski Kani, ko je zmanjkalo vina, pa vse do križa na Kalvariji. Podobno zahteven je bil Bog do Jožefa, ko se je moral odpraviti v Egipt, da obvaruje dečka pred Herodom ipd.
Če v naših družinah in skupnostih težimo za lahkimi potmi, smo zagotovo zgrešili Besedo, po kateri prihaja na svet vse dobro. Kadar hočejo slediti božji besedim, morajo biti zahtevni zakonci drug do drugega, starši do otrok in otroci do staršev. Bog ne pozna medlosti in srednje poti. Le strma in ozka vodi v življenje.
Če hočemo, da bo med nami prostor za skrivnostno božjo besedo, mora biti prostor za tihoto in čudenje. Marija je Jezusove besede vedno ohranila in premišljevala v svojem srcu. Danes je tako malo prostora za resničen molk pred skrivnostjo Boga, pa tudi molk pred drugim, ki želi sporočiti kaj globljega. In vendar brez tihote in čudenja Marija in Jožef ne bi zmogla vzgajati in obvarovati čudovite Besede, ki je po Sveti Družini stopila v naš svet.
Naj bo tudi v naših družinah in skupnostih prostor za takšno drugačnost, zahtevnost in skrivnost. Ustavimo se, da bomo slišali, kam nas Bog po bližnjih želi voditi. Ne prestrašimo se zahtevnosti življenja. Naj nam ne bodo odveč poslušanje in pogovor, molk in premišljevanje ter čudenje. Le tako se bo med nami lahko rojevala Beseda, ki želi živeti med nami.
