Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,7-11)
Z današnjim dogodkom se Jezus na nek način poslavlja od svojega otroštva in mladosti. Trideset let molka, tihega dela v Jožefovi tesarski delavnici predstavlja dolgo obdobje priprave na zahteven nastop. S tem, ko stopa v vrsto grešnikov in se da krstiti Janezu v reki Jordan, dokončno potrdi svojo odločitev, da stopi med nas kot človek. Povsem se odreka privilegiju božanstva in se oklene človeške krhkosti in nemoči.
S svojim krstom že pripravlja drugačen krst za nas. Če je Jezus stopil med grešnike, da bi potrdil svojo človeško naravo, pa nam prinaša krst, s katerim nas kliče med božje otroke. S krstom v Svetem Duhu, ki ga napoveduje Janez Krstnik, smo krščeni za božje otroke, da bi se odpovedali vsemu, kar nas oddaljuje od Boga. Z njim smo postali božji otroci, slekli smo starega človeka in oblekli novega. Današnji dogodek nas sprašuje, koliko nas krst dejansko zaznamuje. Ali se pozna, da smo z njim prejeli nalogo drugačnega življenja? Kaj pomeni naše božje otroštvo?
Mogoče nam je v tem lahko v oporo razmišljanje kardinala Roberta Saraha, ki ga podaja v knjigi Ti si duhovnik vekomaj. Govori tako o duhovnikih kot o božjem ljudstvu. Sprašuje nas, k čemu nas vse vabi krst, ki je hkrati tudi temelj duhovniškemu poslanstvu. Izziva nas k razmisleku, kako kot kristjani razumemo svojo vlogo v svetu ter kakšne duhovnike pričakujemo. Takole pravi: Dokler bo Božje ljudstvo pričakovalo duhovnike, obložene s človeško slavo in uspehom v družbi, bo treba računati na zlorabe oblasti, na odmevne padce ter zlasti na oddaljitev in na smrtno popačenje Kristusovega duhovništva. Čakati moramo duhovnike, ki bodo poistoveteni s Kristusom na križu. Kristusa na poti na Oljsko goro niso pozdravljali, niso mu ploskali. Pokrili so ga s pljunki in psovkami. Duhovnika, ki mu vzklikajo, mora zaskrbeti, slaven duhovnik se mora zamisliti. Če nas oznanjevanje Božje besede ne vodi v trpljenje, je to morda zato, ker pridigamo preveč plašno, ker se bojimo oznanjati Jezusa Kristusa v polni zvestobi Božji besedi in izročilu ali pa nas skrbi, da bi ugajali, in nas je pokvaril duh sveta. (Sarah, str. 198 -199)
S krstom Jezus stopa v vrsto grešnikov in noče svoje božje moči izkoristiti za lagodno pot skozi zemeljsko življenje. Nasprotno, odpoveduje se kakršni koli uporabi božje moči za lastno korist. Njegovo vodilo je, da izpolni Očetovo voljo. Ko množico nasiti s čudežno pomnoženim kruhom, ne išče hvale in se izogne njihovi želji, da bi ga postavili za kralja. Čudež uporabi le za to, da jim da vrednost in pokaže na skrivnostno božjo moč.
Nedeljo Jezusovega krsta vidim kot povabilo, da, kot pravi Sarah, sledimo Jezusu v zvestobi Božji besedi. Kakor Njega vodi Očetova volja, morata biti Božja volja in njegov zgled vodilo tako za posameznike, starše kot duhovnike. Jaslice, ki so pred nami, nam govorijo tudi o tem.
Zahej ima dobro službo in dobro plačo. Ob Jezusu mu vsa njegova posvetna moč ne pomeni nič. Pusti svoj videz in spleza na drevo. Ne meni se za posmeh, ki ga doživlja. Sprejme svojo telesno in človeško majhnost in se oklene Jezusa. Od tistega trenutka dalje mu je On edino vodilo.
V jaslicah imamo tudi dobrega očeta, ki sprejema izgubljenega sina. Lik očeta v priliki o izgubljenem sinu čudovito prikaže pravo starševsko ljubezen. Cilj očeta je pristna svoboda njegovih otrok. Njegove bolečine, skrbi in pričakovanja so popolnoma obrobna. Pomembno je le, da otroci zaživijo na domačem domu ali v svetu, da le najdejo svoje življenjsko poslanstvo in uresničitev.
Potem pa je tu še usmiljeni Samarijan, ki s svojo držo sprašuje vest duhovniku in levitu. Pravi duhovnik je pravzaprav on. Samarijan pozabi nase, vidi človeka v stiski in mu ni mar ne za stroške, ne za čas, ne za pravila, da le pomaga bližnjemu.
Naj nam bo nedelja Jezusovega krsta spodbuda, da Boga, ki smo ga srečali v jaslicah ponesemo v življenje. On je drugačen, zahteven in skrivnosten. Ko smo s krstom slekli starega človeka in oblekli novega, smo stopili z njim na pot te drugačnosti in zahtevnosti. Naj bomo s preprostim in zvestim izpolnjevanjem Njegove volje oznanjevalci jaslic in križa.
