Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaíju: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«
Tako je nastópil Janez Krstnik v puščavi in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« (Mr 1,1-8)
Adventi čas smo začeli s pozivom k čuječnosti. Jezus je svoje učence pripravljal na budnost, da bi zmogli sami prepoznavati, kaj jih od njega oddaljuje in kaj jih ohranja na njegovi poti. Jezusov poziv k čuječnosti smo preteklo nedeljo razumeli kot poziv k svetosti. Cilj svetosti pa je, da naše ravni: telesna, duševna in duhovna, čimbolj izžarevajo božjo podobo oz. da skoznje lahko v nas stopa Bog.
Če je bil poziv prvega adventnega tedna k čuječnosti, v kateri smo prepoznavali, kaj se nam sploh dogaja, pa je drugi teden že povabilo, da to kar spoznavamo tudi urejamo, saj pravi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte steze! Kaj lahko pripravimo? Kaj je ovira, da bi Bog bolj scela stopil v naše življenje?
Rekli smo, da je telo, kakor pravi apostol Pavel, tempelj Svetega Duha. Naša telesna narava je kakor cerkev, ki naj bi s svojo zunanjostjo tako sprejemala Boga kot sporočala, da je to prostor za srečevanje z njim.
Adventni čas se za kristjana tako kot postni začenja v puščavi. Včasih je bil tudi čas adventna povabilo k postu. Kakor v postu srečamo v puščavi Jezusa, ki se štirideset dni posti, tako danes v njej srečamo Janeza Krstnika, ki je skromno oblečen in skromno je. Če smo bili pozorni, je veliko besed namenjenih prav zunanji podobi Janeza in njegovemu početju.
Njegovo okolje je pravo nasprotje tega, kar doživljamo v današnjem adventnem času. On se je umaknil v puščavo, kjer ga nič zunanjega ni moglo motiti. V njej se pogled umiri na peščenih sipinah. Ušesa se spočijejo v popolni tišini. Uživa le toliko, da bi bil lahko odprt za srečevanje z Bogom in ljudmi. Poziv k pripravljanju poti za Gospoda je gotovo najprej na telesni ravni. Če smo v čuječnosti ugotavljali, kaj nas telesno vznemirja, naj bi sedaj vse, kar nas ovira, da bi Bog stopil bliže, se nas bolj dotaknil, skušali umakniti, preseči, premagati. Naj bo adventni čas čas pripravljanja poti za Gospoda že na telesni ravni. Mogoče se preveč vrtimo okoli hrane ali pa jo zavračamo, okrog čistoče ali pa smo malomarni. Pospravljanje in urejanje domov naj ne bo praznična mora, ampak čas adventa. Ustvarimo si puščavo doma. Naj bodo stvari na svojem mestu, da bi se ob nje ne spotikali.
Ko je telesno pripravljeno, se lahko srečujemo z notranjim čustvenim svetom. Rekli smo, da je naš čustveni in duševni svet kakor reka: poln misli in občutkov, spominov in ran. Adventni čas je primeren čas za urejanje vsega, kar je v nas. Ko se usedemo k adventnemu venčku ali pa ko misli ustavimo kako drugače, pomislimo, kaj vse se v nas dogaja. Božič je pogosto tudi boleči čas različnih doživljanj in spominov. Advent je čas priprave, da se že sedaj srečamo tako s težkimi kot lepimi spomini. Pripraviti pot za Gospoda je mogoče, če v sebi ustvarjamo mir. Naj se reka misli in občutkov, spominov in ran umiri. Pomislimo, kaj nam po njih Bog sporoča in ji skušajmo gledati v njegovi luči. Tudi po njih stopa Bog med nas. Pripraviti se, pomeni ne bežati pred vsem, kar je v nas. Pomeni sprejeti vse v zavesti, da je to v nas položil Bog. Stvari moramo prav razumeti in jih postaviti na pravo mesto.
Pripraviti za Gospoda pot pa pomeni seči tudi v duhovno globino, potopiti se v svoj duhovni svet, kakor se potapljač potopi v morske globine. Ko uspemo umiriti svoje telo, ko srečamo in v miru urejamo svoj notranji čustveni svet, šele potem zares nastopi prostor za duhovno. Ko vse, kar nas more ovirati v srečanju z Bogom, preprosto odpade, se moremo srečevati v globini načrtov, ki jih ima on za nas. Ko nas ne ovirajo druge stvari, lahko rečemo kakor Marija: »Zgodi se tvoja volja,« in se kakor apostol Tomaž sklonimo ter izpovemo: »Moj Gospod in moj Bog!«
Današnji evangelij razumem kot povabilo k pripravljanju poti za Gospoda, da bo lahko vstopil med nas in z nami praznoval. Kakor srečamo Janeza Krstnika v puščavi, ki se je tam sam najprej pripravil za srečanje z Odrešenikom, skušajmo v naš vsakdan vnesti takšno puščavo, v kateri se bomo zmogli soočiti s stvarmi, ki nas ovirajo za srečanje z Njim. Naj bomo v tem tednu posebej pozorni na telesni in čustveni ravni, da bomo prihodnjič lažje stopili globlje.
