Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7,1-8, 14-15.21-23)

Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila

Jezusova drža, ki jo vidimo v evangeliju, je na videz zelo problematična. Očitno krši mnoga pravila in si jih razlaga po svoje. Danes smo slišali, da učencev ni spodbujal, da bi vedno obredno očistili posode in si umivali roke ter šele potem sedli za mizo. Vemo, da se ni držal sobotnega počitka, ampak je ob sobotah celo ozdravljal. Sprejemal je javne grešnike in z njimi jedel, farizeje in pismouke pa je pogosto imenoval hinavce. Kaj je pravzaprav hotel s takšno držo in čemu bi jo lahko primerjali danes?

Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (Jn 6,60-69)

Gospod, h komu naj gremo?

Danes smo slišali, da množica, ki je zaradi pomnoženega kruha želela Jezusa postaviti za kralja, odhaja. Beseda, ki jo Jezus govori, je zanje pretrda. Kaj je pretrdega, smo v preteklih nedeljah že razmišljali. Jezus ponuja življenje iz Njega in v Njem. Kot pravi danes, nam meso tj. užitki življenja prav nič ne koristijo, če ni notranjega življenja, ki ga daje On. Pred nas postavlja izbiro ali bomo hodili za njim in se ravnali po Njegovi besedi ter živeli iz Njega oz. Njegovega kruha življenja ali pa bomo življenje prilagodili svetu, sledili svojim potrebam in iskali svoje življenje.

Jaz sem ��ivi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« (Jn 6,51-58)

Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem

Odlomek, ki ga beremo po delih, ni ravno počitniško branje. Zahteven je in ta zahtevnost se le še stopnjuje. Ko opazujemo, kako Jezus postopno predstavlja svoj pogled na življenje posameznika in sveta, lahko še bolj občudujemo njegovo vztrajnost in potrpežljivost. Od kruha, ki so ga želeli jesti ljudje po čudežni pomnožitvi, nas vodi do tega, da je on sam oz. njegovo meso kruh za življenje sveta. Kako dolgo pot prehodi pred nami: od navadnega kruha, do kruha življenja!

Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,41-51)

Moje meso je kruh za življenje sveta

Že tretjo nedeljo sestavljamo podobo istega srečanja med Jezusom in množico. Začelo se je s čudežno pomnožitvijo petih hlebov in dveh rib. Nadaljevalo se je z Jezusovim potrpežljivim razlaganjem, da je pomembnejša vera kakor kruh sam. Želi si, da bi ga iskali zaradi tega, kar on je in kar jim sporoča, in ne zaradi kruha, ki ga je čudežno namnožil.

Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« (Jn 6,24-35)

Ne delajte za jed, ki mine …

Jezusa tudi tokrat kot preteklo nedeljo srečamo z množico, ki jo je nasitil s petimi hlebi in dvema ribama. Ob čudežni pomnožitvi kruha smo razmišljali, da se Jezus ob njej ustavlja in skuša priti ljudem blizu z globljim sporočilom. Danes s svojimi odgovori da vedeti, da si želi, da bi ga iskali zaradi znamenj, ki jih dela, in ker jim kaže na Boga Očeta. A množica vztraja pri svojem.

Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.

Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. (Jn 6,1-15)

Nenavadna skrb

Zdi se, da smo tega odlomka tako navajeni, da vidimo v njem predvsem čudež. Ko Jezus sprašuje učence, s čim lahko nahrani množico, razumemo tudi, da naj bi pri Njegovi skrbi za bližnje sodelovali. Število ljudi, ki so se zbrali okrog Jezusa je ogromno, tako se zdijo logične tudi polne košare koscev, ki so ostali. A tokrat mi prav te ne dajo miru. Ali si predstavljate lačno množico? Ali ste bili kdaj lačni in vam je čisto navaden kruh zelo teknil? Ali si predstavljate, da bi po tem, ko ste lačni, ko ste res lačni, ne pojedli kruha do konca? Kako velik kos kruha pa bi morali dobiti, da bi ne mogli pojesti celega? Mar lačnemu lahko ostane kruh?

Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. (Mr 6,30-34)

»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!«

Jezus svojim učencem naroča, naj se umaknejo na samoten kraj in se malo odpočijejo. Zanimivo je videti, da je to njegov odziv na poročanje učencev o tem, kaj so storili in učili na njihovi prvi misijonski poti. Ali je to čisto običajna reakcija ali nas kaj preseneča? Mar ni to podobno prvemu testu, ki so ga opravili? Ali po prvem testu že sledijo počitnice? Mislil bi, da ne. Ko učenec pokaže svoje prvo delo, mu mentor običajno razloži, kje naj svoje znanje nadgradi. Jezus pa svoje učence najprej spodbudi, naj gredo v samoto, sami zase in se odpočijejo. Čemu?

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali. Mr 6,7-13

In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo

Jezus svoje prve učence pošilja v svet. Navodilo je zelo preprosto. Naroča jim, naj oznanjajo in s tem vabijo k spreobrnjenju, naj izganjajo in ozdravljajo. Sprašujem se, ali smo duhovniki danes povabljeni k istemu ali nam je dodeljena drugačna naloga? Ali so časi danes drugačni, da naše oznanilo in povabilo k spreobrnjenju ni več potrebno ali pa smo duhovniki nesposobni prinašati Jezusovo oznanilo svetu?

Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. (Mr 6,1-6)

Modrost, ki ji prisluhneš

Tokrat se ob tem odlomku, ki ga dobro poznamo, sprašujem, ali je res drugače s prerokom doma kot na tujem. Ali isti ljudje, ki zavračajo preroka v domačem kraju, res sprejmejo preroka od drugod, preroka, ki je tujec? Kaj nas ovira pri sprejemanju preroštva? Preden poiščemo odgovor na to vprašanje, se vprašajmo, kdo pa je prerok in kaj prinaša?

Ko se je tisti čas Jezus prepèljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.

Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge.

Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslôvil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve, in je vêlel, naj ji dajo jesti. (Mr 5,21-43)

Graditi božje kraljestvo

Pretekle nedelje je Jezus v evangelijih govoril o božjem kraljestvu. Primerjal ga je z gorčičnim zrnom, ki je najprej drobno in neznatno, potem pa zraste iz njega veliko drevo, da lahko v njem najdejo zavetje mnoge ptice. Ta izredna moč je skrita v drobnem zrnu in se, kakor Bog hoče, razplamti in daje življenje. Podobno je s pšeničnim zrnom.