Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« (Jn 6,24-35)

Ne delajte za jed, ki mine …

Jezusa tudi tokrat kot preteklo nedeljo srečamo z množico, ki jo je nasitil s petimi hlebi in dvema ribama. Ob čudežni pomnožitvi kruha smo razmišljali, da se Jezus ob njej ustavlja in skuša priti ljudem blizu z globljim sporočilom. Danes s svojimi odgovori da vedeti, da si želi, da bi ga iskali zaradi znamenj, ki jih dela, in ker jim kaže na Boga Očeta. A množica vztraja pri svojem.

Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.

Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. (Jn 6,1-15)

Nenavadna skrb

Zdi se, da smo tega odlomka tako navajeni, da vidimo v njem predvsem čudež. Ko Jezus sprašuje učence, s čim lahko nahrani množico, razumemo tudi, da naj bi pri Njegovi skrbi za bližnje sodelovali. Število ljudi, ki so se zbrali okrog Jezusa je ogromno, tako se zdijo logične tudi polne košare koscev, ki so ostali. A tokrat mi prav te ne dajo miru. Ali si predstavljate lačno množico? Ali ste bili kdaj lačni in vam je čisto navaden kruh zelo teknil? Ali si predstavljate, da bi po tem, ko ste lačni, ko ste res lačni, ne pojedli kruha do konca? Kako velik kos kruha pa bi morali dobiti, da bi ne mogli pojesti celega? Mar lačnemu lahko ostane kruh?

Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. (Mr 6,30-34)

»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!«

Jezus svojim učencem naroča, naj se umaknejo na samoten kraj in se malo odpočijejo. Zanimivo je videti, da je to njegov odziv na poročanje učencev o tem, kaj so storili in učili na njihovi prvi misijonski poti. Ali je to čisto običajna reakcija ali nas kaj preseneča? Mar ni to podobno prvemu testu, ki so ga opravili? Ali po prvem testu že sledijo počitnice? Mislil bi, da ne. Ko učenec pokaže svoje prvo delo, mu mentor običajno razloži, kje naj svoje znanje nadgradi. Jezus pa svoje učence najprej spodbudi, naj gredo v samoto, sami zase in se odpočijejo. Čemu?

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali. Mr 6,7-13

In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo

Jezus svoje prve učence pošilja v svet. Navodilo je zelo preprosto. Naroča jim, naj oznanjajo in s tem vabijo k spreobrnjenju, naj izganjajo in ozdravljajo. Sprašujem se, ali smo duhovniki danes povabljeni k istemu ali nam je dodeljena drugačna naloga? Ali so časi danes drugačni, da naše oznanilo in povabilo k spreobrnjenju ni več potrebno ali pa smo duhovniki nesposobni prinašati Jezusovo oznanilo svetu?

Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. (Mr 6,1-6)

Modrost, ki ji prisluhneš

Tokrat se ob tem odlomku, ki ga dobro poznamo, sprašujem, ali je res drugače s prerokom doma kot na tujem. Ali isti ljudje, ki zavračajo preroka v domačem kraju, res sprejmejo preroka od drugod, preroka, ki je tujec? Kaj nas ovira pri sprejemanju preroštva? Preden poiščemo odgovor na to vprašanje, se vprašajmo, kdo pa je prerok in kaj prinaša?

Ko se je tisti čas Jezus prepèljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.

Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge.

Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslôvil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve, in je vêlel, naj ji dajo jesti. (Mr 5,21-43)

Graditi božje kraljestvo

Pretekle nedelje je Jezus v evangelijih govoril o božjem kraljestvu. Primerjal ga je z gorčičnim zrnom, ki je najprej drobno in neznatno, potem pa zraste iz njega veliko drevo, da lahko v njem najdejo zavetje mnoge ptice. Ta izredna moč je skrita v drobnem zrnu in se, kakor Bog hoče, razplamti in daje življenje. Podobno je s pšeničnim zrnom.

Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljímo se na drugo stran!« Ko so odslovíli množico, so ga vzeli s seboj v čolnu, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zaprétil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr 4,35-41)

Ali še nimate vere?

Današnji evangeljski odlomek je nekakšno nadaljevanje razmišljanja o veri, ki smo ga začeli preteklo nedeljo. Spomnimo se, da Jezus govori o božjem kraljestvu kot zrnu, ki v sebi nosi neverjetno moč. Na videz nekaj neuglednega in nepomembnega nosi v sebi zapis čudovite mojstrovine. Ne glede na to, kaj si kdo misli, je zrno opremljeno za novo življenje. Ko le dobi nekaj osnovnih pogojev, se ta moč razmahne in pokaže vso svojo lepoto.

Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govóril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govóril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govóril; a svojim učencem je posebej vse razlagal. (Mr 4,26-34)

Božje kraljestvo je kakor gorčično zrno

Jezus govori o božjem kraljestvu kot zrnu, ki v sebi nosi neverjetno moč. Na videz nekaj neuglednega in nepomembnega nosi v sebi zapis čudovite mojstrovine. Ne glede na to, kaj si kdo misli, je zrno opremljeno za novo življenje. Ko le dobi nekaj osnovnih pogojev, se ta moč razmahne in pokaže vso svojo lepoto.

Tisti čas je Jezus prišel s svojimi učenci v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi sorodniki to izvedeli, so šli na pot, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govóril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo.

Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsédel.«

Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovóril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mr 3,20-35)

Govorili so, da ni priseben

Jezus doživlja nasprotovanje. Na eni strani je obdan z množico, ki tišči za njim, da ne uspe niti jesti, na drugi strani pa so celo domači, ki dvomijo vanj in govorijo, da ni priseben. Ko izganja, mu očitajo, da je uspešen, ker sodeluje s hudim duhom. Jezus ostaja miren v svojem početju in razlaga, da ni logično, da bi izganjal s pomočjo hudega duha. Kajti če bi to počel, bi pomenilo, da je hudi duh v sebi razdeljen. Če pa je razdeljen, bi njegovo kraljestvo samo po sebi propadlo. 

Neko soboto je šel skozi žitna polja, in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je potreboval in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel položene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govoril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote.« 

Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa je rekel: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili. (Mr 2,23-3,6)

»Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!«

Ali ne bi trditve: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno,« lahko pričakovali z Jezusove strani? In vendar jo izrečejo farizeji. Kaj torej zagovarja Jezus in kaj farizeji? Evangeljski odlomek nam govori, kako Jezus z učenci hodi po poljih in ko postanejo lačni, začnejo smukati klasje. Zrna meljejo med rokami in jih jedo. Ko jim farizeji očitajo, da kršijo sobotni počitek, jim pove, kako je kralj David, ko je bil lačen skupaj s sovojaki stopil v tempelj in si postregel s kruhom, ki so ga smeli jesti le duhovniki. Podoben dogodek se zgodi kasneje v shodnici, kjer Jezus sreča moža s suho roko. Mož se mu zasmili, zato ga ozdravi, farizeji pa gredo in se posvetujejo, kako bi Jezusa umorili. Jezus se očitno ustavi ob človeških temeljnih potrebah in jih vzame za res. Farizeji pa vidijo le zapovedi in prepovedi.