Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« (Jn 10,11-18)

Življenje dam za ovce …

Običajno gledamo priliko o dobrem pastirju iz perspektive Jezusovega zemeljskega življenja. Tokrat jo poglejmo v luči njegove smrti in vstajenja. Pravzaprav govori Jezus o svoji smrti. Pravi, da je dobri pastir, ki da svoje življenje za ovce. Ko umre, to tudi uresniči. Ustavimo se ob njegovi smrt v tej luči. Zavrtimo nazaj dogodke velike noči vse do velikega tedna.

Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« (Lk 24,35-48)

Imate tukaj kakšno jed?

Nedeljo za nedeljo poslušamo poročila o Jezusovem vstajenju. Odlomki govorijo, kako se je prikazoval učencem in se jim dal prepoznati. Zanimivo je, kako vztrajno Jezus kaže svoje rane in vabi učence, da se ga dotaknejo. Kakor se je dal potipati apostolu Tomažu, danes vsem pravi: Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz. Še več, tokrat tudi jé vpričo njih.

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu. (Jn 20,19-31)

Pokazal je roke in stran

Danes je nedelja božjega usmiljenja. Mislim, da si vsi želimo božje ljubezni in božjega usmiljenja, najbrž pa si ju zelo različno predstavljamo. V današnjem evangeliju vidimo zanimiv Jezusov pristop do učencev. Ko je vstal, so bili učenci nezaupljivi tako do žena kot do dveh učencev iz Emavsa, ki so govorili, da so ga srečali. Iz strahu pred Judi so se zadrževali za zaklenjenimi vrati.

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Jn 20,1-9

Velika noč – beseda upanja

Dragi bratje in sestre, želim vam, da bi v vsako jutro, pa naj bo še tako težko, zmogli vstajati tako pogumno in srčno kot Marija Magdalena. Odhitela je k grobu že navsezgodaj, ko je bilo še temno. Po človeško gledano je bilo vse končano. Kljub temu da je lahko pričakovala le z velikim kamnom zapečaten grob, ni ostajala pri človeških predstavah. Učenik je bil mrtev, njegova ideja je bila zatrta. Ljudje so se razbežali. Tisti, ki so v njem videli Odrešenika, so bili prestrašeni. Prihodnosti v luči tedanjih dogodkov ni bilo več. Vsi upi so bili pokončani.

Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: ›Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.‹ In vojaki so to storili.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. (Jn 19,23-30)

Jezusovo trpljenje – čemu?

Trpljenje nas najbrž vedno zdrzne. Ko vidimo trpljenje nedolžnih, ne vemo, kaj bi rekli, kaj bi si mislili. Storiti največkrat nimamo kaj. Čemu trpljenje? To je vedno znova uganka. Tudi ob Jezusovem trpljenju, ki sprašuje, zaradi katerega od dobrih del ga hočejo ubiti, smo brez besed. Naučili smo se odgovora, da je Jezusovo trpljenje cena našega odrešenja. Vendar je on sam Bog, zato ceno postavlja sam. Zakaj takšna cena? Zakaj je ravno trpljenje cena odrešenja?

Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« Lk 19,29-40

Blagoslovljen ali križan!

Današnji praznik me vedno znova postavlja pred nenavadno dvojnost. Na eni strani beremo o Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem, kjer množica vzklika: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu!« na drugi strani pa beremo poročilo o Jezusovem trpljenju, kjer množica v en glas kriče zahteva: »Križan naj bo!« Kako je to mogoče? Kje je izvir takšnega protislovja? Kako je mogoče slaviti in obsoditi v isti sapi?

Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl. (Jn 12,20-33)

Radi bi videli Jezusa

Današnji evangeljski odlomek se zdi na prvi pogled precej raztreščen. Kaj se dogaja? Nekateri izmed Grkov bi radi videli Jezusa. Andrej in Filip se zavzameta zanje in zato stopita k Jezusu. S čim jima postreže On? S prispodobo o zrnu, ki ostane samo, če ne pade v zemljo. Šele ko izgubi vse, se spremeni v čudovito podobo bilke z žitnim klasom. Tej prispodobi sledi še glas iz nebes. Jezus pojasni, da ta pričuje o njem, da bi razumeli, da prihaja, da premaga vladarja tega sveta.

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.« (Jn 3,14-21)

Luč ali tema?

Današnji evangelij postavlja pred nas nenavadno prijateljstvo. Odlomek, ki smo ga slišali, se nahaja v 3. poglavju, na začetku Janezovega evangelija. V pogovor med Nikodemom in Jezusom nas uvede pomenljivo pojasnilo, ki pravi: Nikodém, ki je bil prvak med Judi je prišel ponoči k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.«

Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: ›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹ Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.

Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku. (Jn 2,13-25)

Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice

Jezusa vidimo v hudem spopadu s takratno versko prakso. Najbrž so se le redki spraševali, kaj počnejo prodajalci daritvenih živali v templju. Tisto, kar je bilo večini popolnoma normalno, je bilo zanj nesprejemljivo. Ko so ljudje gledali njegovo početje, so se spraševali, kaj sploh hoče doseči. Čeprav se nam najbrž danes zdi logično, da prodajalci in živali ne sodijo v tempelj, pa to ni tako nezdružljivo. Kje pa naj kupijo tisto, kar želijo darovati Bogu, če ne v templju? Jezus pa je neizprosen. Ko pravi: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« hoče vsem povedati, da se dogaja v templju nekaj, kar je v nasprotju s temelji njihove vere. Kaj je tako hudo narobe? Kaj sporoča Jezus s svojimi besedami in bičem?

Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. (Mr 9,2-10)

Med božjo lepoto in človeškim nemirom

Pred nami je v poročilu o spremenjenju v nebeškem sijaju prikazan Jezus, ki se pogovarja z Elijem in Mojzesom. Zdi se, da to nebeško lepoto prekine Petrovo nepotrebno govorjenje. Za tem, ko sprašuje, ali naj postavi šotore ali ne, se z nebes oglasi le še božji glas, potem pa je vsega lepega konec. Kot bi mignil so sami in spet v trdi realnosti, v kateri Jezus naroča, naj o vsem tem nikomur ne pripovedujejo.