Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.« (Jn 3,14-21)
Današnji evangelij postavlja pred nas nenavadno prijateljstvo. Odlomek, ki smo ga slišali, se nahaja v 3. poglavju, na začetku Janezovega evangelija. V pogovor med Nikodemom in Jezusom nas uvede pomenljivo pojasnilo, ki pravi: Nikodém, ki je bil prvak med Judi je prišel ponoči k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.«
Vidimo, da se Nikodem skriva pred Judi, ker ve, da Jezusu nasprotujejo. Zato prihaja k njemu ponoči. Zanimivo, da Jezus Nikodema zaradi tega ne graja. Očitno razume njegovo stisko in njegove strahove. Da bi ga opogumil, mu najprej spregovori o božji ljubezni. Tako pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.« Ljubezen je tista, s katero Bog pristopa k človeku. Vendar pa ta ljubezen terja tudi odločitev, zato Jezus nadaljuje: »Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen.«
Tako Jezus kljub sočutju do Nikodema in njegovega strahu opozarja, da skrivanje v temi ne vodi k luči in nadaljuje: »Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.« Tako današnji odlomek pred nas postavi skušnjavo skrivanja in preračunljivosti.
Nikodema srečamo kasneje še ob pokopu, ko je Jožef iz Arimateje, iz strahu pred Judi na skrivaj, prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. Na kraj križanja je prišel tudi Nikodém. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.
Ali se je Nikodem pozneje opredelil za Jezusa ali je vedno hodil okrog v temi, ne vemo. Jezus nas spodbuja k jasni opredelitvi. Čeprav je danes moderno biti odprt za vse, tudi v medijih opazimo potrebo po opredelitvi. Ni dolgo, ko je novinarka eno od oddaj zaključila s tole mislijo: Najmračnejši del pekla je namenjen tistim, ki se v času moralne krize ne postavijo na nobeno stran. (Henri Dwight Sedgwick)
Jezus govori, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč. Pojasni, da je razlog za neopredelitev v tem, da so bila njihova dela hudobna. To nam daje misliti. Neopredeljevanje in preračunavanje nas vrača v logiko koristi, ta pa hočeš nočeš pripelje do pokvarjenosti. Če se vedno znova ne prizadevamo za luč, se bomo prej ali slej ujeli v zanke teme. Četrta postna nedelja nas tako spodbuja, naj bomo pozorni na skušnjavo skrivanja in preračunljivosti.
Spomnimo se še dveh skušnjav, o katerih smo razmišljali pretekli nedelji. Naj nam zavedanje o skušnjavah pomaga hoditi za Jezusom. Ob spremenjenju na gori smo videli apostola Petra, ki bi se rad v lepoti, ki jo doživi, utaboril. Ugotavljali smo, da nas Jezus vabi na pot in svari pred tem, da bi se v ugodju utaborili. Ob tem dogodku smo bili pozorni na skušnjavo doseženega cilja, v kateri bi radi rekli, da smo na cilju, da smo vse že dosegli in se ne bi premaknili naprej. Postni čas vabi da se v osebni rasti ne ustavimo.
O drugi skušnjavi smo razmišljali preteklo nedeljo, ko smo brali, kako je Jezus z bičem očistil tempelj. Videli smo, da je tempelj postal bolj trgovina kot molilnica. Tako se je v vse odnose, ne le v odnos z Bogom, vrinila logika koristi. Če podležemo skušnjavi koristi, postane naše življenje prazno. Ta skušnjava ubije lepoto, ki jo je v nas položil Bog.
Danes smo videli še skušnjavo skrivanja in preračunljivosti. Ne vemo, kako se je javno opredelil Nikodem. Najbrž pa nam je jasno, da skrivanje in preračunljivost človeka pokvarita. Kakor podleganje drugim skušnjavam, nam tudi to vzame dostojanstvo in božjo lepoto. Bodimo torej pozorni, katere skušnjave nas 'obletavajo' in kradejo lepoto, ki nam jo je namenil Bog. Le pogumno odločanje za luč nas lahko pripelje k praznemu grobu in vstajenjskemu veselju.
