Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. (Mr 9,2-10)
Pred nami je v poročilu o spremenjenju v nebeškem sijaju prikazan Jezus, ki se pogovarja z Elijem in Mojzesom. Zdi se, da to nebeško lepoto prekine Petrovo nepotrebno govorjenje. Za tem, ko sprašuje, ali naj postavi šotore ali ne, se z nebes oglasi le še božji glas, potem pa je vsega lepega konec. Kot bi mignil so sami in spet v trdi realnosti, v kateri Jezus naroča, naj o vsem tem nikomur ne pripovedujejo.
Preteklo nedeljo smo videli Jezusa v puščavi, kjer se je postil in bival med zvermi in angeli, satan pa ga je skušal. Jezusov post je bil uvod v njegovo delovanje. Prav tako tudi spopad s skušnjavami. Naš post pa je priprava na praznovanje velike noči. A s praznovanjem se naša velika noč ne sme končati. Čeprav bomo po štiridesetih dneh končali postni čas s praznikom, pa naj bi naše življenje živelo iz postne zavzetosti in velikonočnega veselja. Da post ne bi bil le priprava na praznike, ampak tudi poživitev naše hoje za Jezusom, se želim v teh postnih nedeljah ustaviti ob skušnjavah. Z njimi se je srečeval Jezus, borili so se učenci in ta boj čaka tudi nas. V tej luči poglejmo današnji evangelij.
Videli smo, da lahko odlomek razdelimo na dva dela oz. dve podobi. Prva je božja lepota spremenjenja, druga pa je podoba človeškega nemira. V obeh vidim skušnjave današnjega časa. Zdi se, da nam Bog vedno ponuja dovolj božjega, a smo lahko kakor apostol Peter obremenjeni s svojimi skrbmi. Še preden se je umiril, bi že nekaj delal. Ne vem, od kod je Peter potegnil misel na šotore. Ne da bi pomislil, kaj se dogaja, je že govoril. Tako mu lepota dogodka in njegova moč polzi kakor pesek med prsti. Zdi se, da je njegovo govorjenje prekinilo nebeški dogodek in jih povrnilo nazaj v trdo realnost.
Lahko bi rekli, da nam Bog ves čas ponuja možnost božjega miru. Spremenjenja smo deležni pri vsaki sveti maši. Kako pomembno je, da iz tega spremenjenja črpamo božji mir. Vsaka molitev je klicanje božjega miru v naš vsakdan in naše skrbi. Skušnjava pa je, da hočemo vse stvari vedno znova obvladovati. Skušnjava je, da se ne ustavimo in premislimo, kaj se nam dogaja. Petra je bilo strah. Namesto, da bi se ustavil, je govoril. Postni čas je tako priložnost, da se ustavimo ob skušnjavi človeškega nemira in se z njo spopademo. Pomislimo, kaj vse nam jemlje pravi mir in se oklenimo tistega, v čemer zmoremo to skušnjavo premagati.
Druga skušnjava, ki jo vidim v tej pripovedi, pa je, da bi se kar utaborili. Petru je gotovo hkrati s strahom tudi tako lepo, da bi rad tisto spremenjenje zadržal, da bi trajalo. Zato bi postavil šotore. Recimo tej skušnjavi skušnjava doseženega cilja. Jezus učence vabi na pot, oni pa bi se vedno ustavljali. Radi bi bili sami z Jezusom, zato jim ni všeč, ker je vedno okrog njega množica. Čutijo se izbrane, zato jih motijo otroci, ki jih ljudje prinašajo, da jih blagoslovi. Še mnogo drugega jih moti.
Ta skušnjava je tudi nam znana, a je mogoče niti ne prepoznamo. Na to kažejo tudi naše spovedi. Življenje postane navada, rutina. Težko pomislimo, kaj bi bilo lahko drugače. Vsi smo poklicani na pot, da se ne ustavimo, ne utaborimo: ne v naših predstavah ne v naših odnosih. Bog hoče, da neprestano rastemo in se stegujemo za popolnostjo. Če obtičimo, lahko kakor farizeji branimo svojo nepopolnost ali pa celo dopovedujemo bližnjemu, da je vse že prav.
Postni čas je priložnost, da pogledamo na svoje življenje tudi v luči te skušnjave, skušnjave doseženega cilja. Ali smo v vsem že na cilju ali hodimo za Jezusom vsak dan?
Današnji evangelij nas torej vabi, da se postavimo pred božjo lepoto in se vprašamo, kako premagujemo dve skušnjavi: skušnjavo človeškega nemira in skušnjavo doseženega cilja.
Naj post ne zdrvi mimo nas. Ustavimo se, da bi se globlje srečali s seboj, zmogli premagovati skušnjave in tako utrdili odnose med nami in z Bogom.
