Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,12-15)
Slišali smo, da je Jezusa Duh, Sveti Duh, odvedel v puščavo, hudič pa ga je skušal. Tako je že v samem začetku nakazano, v kakšni družbi se bo v puščavi gibal. Evangelist Marko pravi, da je bil med zvermi in angeli so mu stregli. Lahko si predstavljamo, da se je Jezus boril z zvermi tj. s hudim duhom, angeli pa so mu dajali tolažbo in ga opogumljali.
Čemu je Jezus bival med zvermi in angeli? Čemu ga je pred oznanjevanjem Sveti Duh odpeljal v ta spopad? Če je hotel biti prepričljiv v oznanjevanju Božjega kraljestva, je moral doživljati oboje. Le v jasnem spopadu med božjim in satanskim, med lučjo in temo, je mogoče prinašati svetu jasno oznanilo. Če ni jasne slike o zlu, ne more biti tudi jasne podobe o dobrem. Ta (ne)jasnost je ena od rak ran današnje družbe in Cerkve v njej. Danes je grozno nesodobno biti jasen v misli, kaj je dobro in kaj slabo. Takoj, ko rečemo nečemu slabo, smo označeni za netolerantne, konservativne in nazadnjaške. Pa vendar je vsaka vzgoja mogoča le, če vemo, kaj je dobro in kaj slabo. Kmet se ne more sprenevedati, da ne ve, kaj je kultura in kaj plevel. Kako naj zraste lep krompir, če ga ne bomo opleli in okopali? In kako naj zraste dobra mladina, če ji ne bomo povedali, kaj je dobro in kaj slabo?
No, Jezus se tudi danes ne boji biti konservativen in nazadnjaški. Vabi nas v puščavo postnega časa, da se spopademo z zvermi in se veselimo družbe angelov. Razmišljal sem, kaj bi bile te zveri oz. kakšno podobo naj bi imele. Pomislil sem, da so to različne satanske skušnjave, s katerimi skuša hudič odvrniti Jezusa od pristnega življenja in evangeljskega oznanila. O katerih skušnjavah govorimo?
Pomislil sem na evangelije prihodnjih nedelj in v njih prepoznal tri skušnjave. Prihodnjo nedeljo bomo prisluhnili odlomku o Jezusovem spremenjenju na gori, potem bo sledilo Jezusovo očiščenje templja, četrta nedelja pa bo prinesla Jezusov pogovor z Nikodemom. V teh treh odlomkih lahko najdem podobo treh zveri, ki so skušale Jezusa in danes skušajo nas.
Pri spremenjenju na gori je Peter hotel postaviti tri šotore. Prevzela ga je namreč lepota Jezusovega spremenjenja. Tam bi kar ostal. Čeprav je videti na prvi pogled vse lepo in prav, vidim v tem skušnjavo doseženega cilja, ki se meša z ugodjem, napuhom, popolnostjo in še s čim. Satan je tako Jezusa večkrat skušal z besedami: Če si Božji sin; ali pa mu je rekel: Ti si Božji sin … Tega pa mu ni rekel, da bi ga priznal, ampak da bi ga zvabil v napuh, v misel, da je vse že dosegel, da lahko le še kaže svojo moč in pomembnost.
Farizeji in pismouki so v skušnjavi te zveri nasedli in očitali Jezusu, zakaj se druži s cestninarji in grešniki. Sebe so videli kot popolne in prezirali druge. Sami so že dosegli cilj, druge pa so zaničevali. Tako se imamo tudi mi, če nasedemo tej skušnjavi, za boljše od drugih. Jezus pa nas preprosto vabi na pot. Ne postavljajmo šotorov, pojdimo naprej! Ne zavrtimo se kot Peter v tem, da je bil med izbranimi. To je le večja odgovornost, ne pa razlog za napuh in misel, da smo cilj že dosegli.
Druga zver nas skuša zvabiti v obup. Jezusa najdemo v templju, ko ga na silo skuša očistiti trgovske logike in logike koristi. Gotovo mu hudi duh pogosto govori, da ne bo ničesar dosegel in da se ne splača. Tako tudi nas napada zver s skušnjavo obupa, da ne bi vztrajali v tem ali onem. Tako je hudi duh uničil Lutra, da je obupal nad Cerkvijo in se od nje oddaljil. Nasilne reforme in revolucije niso božja logika spreminjanja sveta. Frančišek Asiški je to razumel. Cerkev je prenavljal tako, da je v njej sam trpel in nosil Kristusove rane.
Tretja pošast pa je skušnjava preračunljivosti – Nikodem pri Jezusu pravi: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.« Hkrati pa z veliko previdnostjo stopa v dialog z Jezusom, ki mu govori, da kdor se ne rodi iz duha, razmišlja po človeško in ne more sprejeti božje logike in božjega delovanja. Jezus mu tudi pove, da mora, kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, biti povzdignjen tudi Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje.
Nikodem bi preračunaval, ali se splača slediti Jezusu. Jezus pa tej skušnjavi ne podlega in spregovori o križu. Ne preračunava, kaj se splača in kaj ne. Vedno in povsod ga vodi le ena misel tj. da izpolni Očetovo voljo. Tudi mi se moramo, če hočemo premagati satana, ne glede na ceno, vedno in povsod spopasti z skušnjavo preračunljivosti.
Gotovo tudi nas v tem postnem času Sveti Duh vodi v puščavo, da bi se srečali s seboj in v sebi jasneje prepoznali spopad med zvermi in tolažbo angelov. Bodimo torej bolj pozorni na tri skušnjave:
Naj nam post, molitev in dobra dela pomagajo pri tem!
