Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: ›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹ Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.

Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku. (Jn 2,13-25)

Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice

Jezusa vidimo v hudem spopadu s takratno versko prakso. Najbrž so se le redki spraševali, kaj počnejo prodajalci daritvenih živali v templju. Tisto, kar je bilo večini popolnoma normalno, je bilo zanj nesprejemljivo. Ko so ljudje gledali njegovo početje, so se spraševali, kaj sploh hoče doseči. Čeprav se nam najbrž danes zdi logično, da prodajalci in živali ne sodijo v tempelj, pa to ni tako nezdružljivo. Kje pa naj kupijo tisto, kar želijo darovati Bogu, če ne v templju? Jezus pa je neizprosen. Ko pravi: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« hoče vsem povedati, da se dogaja v templju nekaj, kar je v nasprotju s temelji njihove vere. Kaj je tako hudo narobe? Kaj sporoča Jezus s svojimi besedami in bičem?

Zakaj ne gresta tempelj in tržnica skupaj? Kaj jima je nasprotnega? Mar ne služita oba človeku? Zakaj sta nezdružljiva? Tempelj je namenjen čaščenju Boga, tržnica trgovanju. Zakaj oz. v čem sta si tempelj in trgovina oz. cerkev in trgovina nasprotna? Logika trgovine je 'daj dam'. Kolikor plačaš, toliko dobiš. Od tega imata oba korist: tisti, ki prodaja in tisti, ki kupuje. Kaj pa tempelj oz. cerkev? Mar ni tudi v cerkvi logično, da nekaj vložimo in nekaj dobimo? In vendar hoče Jezus očitno nekaj drugega. Trgovina in molitev ne gresta skupaj! Čeprav nam tudi molitev in čaščenje prinašata korist, pa sta molitev in čaščenje brez vsake vrednosti, če to delamo iz koristi. V tem je najbrž težava, ki jo vidi Jezus v tržnici, ki se je naselila v hiši njegovega Očeta.

Konflikt se nadaljuje tudi v nadaljevanju odlomka. Evangelij poroča, da so zaradi znamenj mnogi verovali v Jezusa, Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in … je vedel, kaj je v človeku. Tudi vera vanj je bila zanj sumljiva. Prepoznali so ga, vendar so videli v njegovih znamenjih in njegovi moči le priložnost za svoje koristi. Z njim so hodili, ker jih je ozdravljal, tolažil in množil kruh. Torej so mu sledili bolj iz iskanja koristi kot iz vere in spoštovanja do njega kot Božjega sina.

Jezus se torej spopada z ljudmi, ker nasedajo skušnjavi koristi. Iskanje koristi, ki postane temeljno vodilo življenja posameznika, postane strup za vero. Jezus se sicer na nekem drugem mestu ne zgraža nad apostoli, ki so ga vprašali, kaj bodo dobili, ker hodijo za njim. Odgovarja jim, da že na tem svetu stokrat več, na onem pa še več. Vendar jih svari pred tem, da bi bila korist njihovo vodilo. Ali razumemo to?

Ko Jezus postavi v nasprotje s tržnico hišo svojega Očeta, govori na eni strani o ljubezni in o koristi na drugi. Jezus Očetu ne more služiti iz koristi. Odnos z njim je ljubezen in hvaležnost. Pomeni popolno vdanost njegovi volji, popolno zaupanje in predanost. V tem ni prostora za tehtanje, ali se izplača ali ne. Ko ljubi, naredi za Očeta vse, kar more in kar od njega pričakuje. Takoj ko bi postavil pred njega osebno korist, bi ta odnos uničil.

Kje pa smo mi? V letošnjem postnem času ob evangelijih razmišljamo o skušnjavah. Pred nami je torej skušnjava koristi. Ali jo prepoznamo? Ali je naša vera odraz naše ljubezni ali koristi? Pretekli režim je mnoge prestrašil, da so nehali hoditi k maši. Danes to ni problem. Kaj pa nas vodi v cerkev: ljubezen do Boga ali korist? Ali molimo ne glede na to, kako nam Bog odgovarja oz. ne odgovarja? Ali ga častimo ne glede na korist?

Kot kristjani smo zavezani Resnici. Jezus sam je resnica. Ali jo vedno brezkompromisno branimo? Ko spoznavamo, da je nekaj dobro ali slabo, ali stopimo v bran dobrega, ne glede na posledice, ki lahko sledijo? Kolikokrat iz ljubezni ne glede na škodo in nasprotovanje zastavimo besedo za dobro, pa se s tem zamerimo temu ali onemu, tvegamo, da nas izločijo ipd.?

Tokratni evangeljski odlomek pred nas postavlja izziv, da se vprašamo, kaj vodi naše odnose: ljubezen ali korist. Naj vse, kar bomo delali, služi prečiščevanju naše ljubezni.