Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: ›Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.‹ In vojaki so to storili.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. (Jn 19,23-30)

Jezusovo trpljenje – čemu?

Trpljenje nas najbrž vedno zdrzne. Ko vidimo trpljenje nedolžnih, ne vemo, kaj bi rekli, kaj bi si mislili. Storiti največkrat nimamo kaj. Čemu trpljenje? To je vedno znova uganka. Tudi ob Jezusovem trpljenju, ki sprašuje, zaradi katerega od dobrih del ga hočejo ubiti, smo brez besed. Naučili smo se odgovora, da je Jezusovo trpljenje cena našega odrešenja. Vendar je on sam Bog, zato ceno postavlja sam. Zakaj takšna cena? Zakaj je ravno trpljenje cena odrešenja?

Preden odgovorimo, se ustavimo ob vprašanju, kaj pa je bilo ob Jezusovi mučeniški smrti največje trpljenje. Da je bilo samo mučenje neznosno, si lahko približno predstavljamo. Kaj je bilo še boleče? Gotovo je bila huda bolečina, da so se ljudje obrnili proti njemu. A to je že vedel, to iskanje koristi, je dobro poznal. Ko je potil krvavi pot v vrtu Getsemani, je Očeta prosil, naj gre kelih trpljenja mimo njega. Vendar pri tej prošnji ni vztrajal, ampak je dodal, naj se zgodi, kakor hoče Oče. Iz tega lahko razumemo, da Jezus sam ni gledal na trpljenje enako kot njegov Oče. Njegova volja se je tu razlikovala od Očetove, vendar se mu je dokončno podredil. Prišel je, da izpolni Očetovo voljo. Na križu je izrekel: »Dopolnjeno je! V tvoje roke izročam svojo dušo.«

Največja preizkušnja in največje trpljenje je na koncu, da se popolnoma odpove svoji volji in svoji moči. Ta bolečina je še toliko težja, ker bi se sam lahko branil. Lahko bi pokazal svojo moč, vendar se nemočen izroči v Očetove roke, ki pa ga prepusti zverinskemu mučenju. Kaj bi se zgodilo, če bi Jezus zavrnil to trpljenje? Oddaljil bi se od Očeta. Njegova ljubezen bi se izkazala za omejeno. Podredila bi se logiki trgovanja, v smislu: to storim, če mi ti daš to ali ono ipd. Tako pa je Jezusova ljubezen neskončna.

Čeprav se mogoče sliši čudno, je tudi za človeka največje trpljenje, da se odpove sebi. A prav to je edini način, da se ponovno rodimo oz. da se približamo Bogu. V tej luči pravzaprav lažje razumemo tako skušnjave kot namen premagovanja.

Če gledamo na življenje in trpljenje v tej luči postane vse bolj svetlo. Če trpljenje sprejemamo, postajamo vedno bolj božji, vedno bolj podobni Bogu in vedno bolj polni ljubezni. To je bil tudi cilj postnega razmišljanja o skušnjavah. Hudič nam v skušnjavah ponuja lažje poti. Bog pa nas vabi na ozko in strmo pot s sprejemanjem križa. Le kdor zvesto nosi križ za njim, pravi, je njega vreden.

Sprejemanje trpljenja in križev v življenju, je pravzaprav šola ljubezni, ki gre prek popolne podreditve Očetovi volji. Brez ponižnosti, ni ljubezni! Samo če smo se pripravljeni odpovedovati svoji volji in svojim prestavam, lahko rastemo v ljubezni. V tej luči so tudi skušnjave, ki smo jih omenjali, razumljive in je odpoved logična. Poglejmo jih še enkrat:

Gora spremenjenja – skušnjava doseženega cilja. Samo če sprejmemo težo križa poti, lahko rastemo v ljubezni. Če se utaborimo, zmanjka tako prostora za druge kot veselja na sploh.

Jezus v templju – ne delajte iz templja tržnice. Logika koristi, v katero se tudi v veri lahko zapletemo, nas naredi mrtve. Življenje je v premagovanju logike koristi in to s sprejemanjem križa doslednosti.

Nikodem pri Jezusu – skušnjava preračunljivosti. Križ resnice, ki običajno ne žanje odobravanja, je križ, brez katerega ne moremo priti v polno življenje. Preračunljivost uničuje vsak odnos.

Če se hoče Jezus podrediti Očetovi volji in jo izpolniti, mora rasti v ponižnosti. Le v ponižnosti je sposoben sprejeti še zadnji križ, da dopolni svojo ljubezen. Tudi naše življenje ne more biti polno, če ne bomo rasli v ponižnosti. Ta pa se najbolj kaže v sprejemanju vsakodnevnih križev, ne glede na njihovo težo. Naj nam Jezusova žrtev pomaga sprejemati vsakdanje križe in rasti v ljubezni.